Citroën Xsara 1.6i Break SX

Na začetku sicer ni najbolje kazalo, da bi se naše druženje lahko razvilo v znosno sobivanje (in uporabo). Le nekaj sto kilometrov je bila pri nas pred »daljnima« dvema letoma, kakih rosnih 2300 kilometrov je štela, ko smo že popravljali udarjeni sprednji blatnik.

Spolzka cesta v hrvaški Istri in objestni nasproti vozeči voznik sta bila kriva, da smo jo morali peljati na servis. Mogoče je po svoje krivo tudi to, da ni imela sistema ABS, ki bi danes moral biti pravzaprav že serijska oprema v avtomobilu tega razreda.

Potem je bil nekaj časa mir, dokler ni udarila na plano tovarniško »prirojena« napaka, ki so jo pri Citroënu med tem seveda že zdavnaj odpravili. Kmalu po 20.000 prevoženih kilometrih je začel pošteno nagajati motor. Ugašal je pred rdečo lučjo na semaforju, včasih celo med počasno vožnjo skozi križišče, med testnimi vozniki pa se je je začel oprijemati sloves nezanesljivega partnerja.

Na servisu so namestili lovilnik oljnih par in spet je bilo vse v redu. Do trenutka, ko smo na tretjem servisu mojstrom omenili, da izpod motornega pokrova prihajajo zares nenavadni zvoki, ki so bolj podobni žvižganju turbinskega polnilnika. Zamenjati so morali napenjalo jermena, a potem kljub temu ni povsem umolknil.

Že od začetka našega druženja je bila glasna tudi črpalka servovolana. Najprej je večino voznikov begala, potem motila, na koncu pa smo se je kar navadili.

Nekaj dela je imela moja malenkost tudi z odpiranjem in zapiranjem avtomobila. Sistem gumbov na ključu za daljinsko odklepanje mi je dal malce misliti, a dlje ko sem se prevažal z njo, bolje mi je šlo od rok.

Priznati pa moramo, da sem ter tja Xsara ni bila deležna najbolj nežnih rok, o čemer priča precej spraskana karoserija (nekaj prask smo pridelali sami, nekaj smo jih dobili kot darilo raznih objestnežev), precej spraskana sprednja šipa pa je bila le pika na i.

Nasprotno pa je notranjost dobro vzdržala uporabo, sedežne prevleke in stikala so stoično prenašali naše ukaze, le voznikov sedež se je proti koncu testa odločil, da bo sam določal, kako visoko bo nastavljen. Razrahljan mehanizem za dviganje in spuščanje sedeža je bil vzrok za to samovoljo, a ga je nekaj spretnih potez mehanika hitro prepričalo, kdo naj bi bil v Xsari glavni.

Poleti je še najbolj motila nenatančna in ne dovolj zmogljiva klimatska naprava. Malone ga ni bilo zaznamka v naši potni knjigi, da se ne bi kdo obregnil ob to. Ali te je zeblo ali pa ti je bilo vroče, nenatančen gumb za uravnavanje in preslaboten ventilator sta silila potnika na sprednjih sedežih, da sta se med vožnjo stalno »igrala« s stikalom.

Zato pa je kar nekaj testnih voznikov pohvalilo Xsarin prtljažnik in njegovo uporabnost, še bolj jim je bila všeč Xsarina lična podoba. In sam dodajam še to, da je bil motor, razen seveda že omenjenih kolcanj zaradi lovilnika oljnih par in sonde za vsesani zrak, vedno kos svoji nalogi. Vsem težavam navkljub nihče nikoli ni obstal ob cesti ali na parkirišču. In navsezadnje, povprečna poraba 8, 1 litra na 100 prevoženih kilometrov ni velika, posebej če upoštevamo, da smo se ogromno prevozili po hitrih avtocestah in da je na stopalko za plin pritiskalo kar nekaj različno težkih desnih nog.

Motilo pa je, da smo morali neprestano menjati žarnice na Xsarinih svetilih, kar govori o čričku v električni napeljavi.

Poletne gume po vsej verjetnosti čez zadnjo zimo niso bile pravilno skladiščene, kot smo opažali med vožnjo, zato so postale ovalne in je bila vožnja temu primero neudobna. Zamenjati smo morali vse štiri gume, neprevidnost pri skladiščenju pa nas je stala približno 48.000 tolarjev.

Istočasno je kar nekaj voznikov opazilo, da v potniško kabino med vožnjo vdirajo izpušni plini, zato so na servisu morali zamenjati počen kolektor in nastavek za izpušno cev.

Xsara se je torej poslovila, in to s kar poštenim računom na servisu. Kot da bi nam hotela nekaj povedati! Mogoče je bila jezna na nas, mi na njo nismo bili, saj smo se z njo radi podajali na pot. Pa čeprav ni bila popolna.

Andraž Zupančič

Foto: Uroš Potočnik