Citroën Xsara Picasso 1.8i 16V

Picasso je zasnovan in narejen tako, da si ga lastnik, voznik ali katerikoli uporabnik prilagodi potrebam in željam. Ni vsemogočna, jasno. Mere so kompromis med okretnostjo, ceno in parkirnim prostorom (recimo garažo) na eni in notranjim prostorom na drugi strani. Formula, ki ni Citroënova, je tako uspešna, da ji je sledil tudi Citroën. S Picassom, pa ne s Pablom.

Malce šteje tudi moda. Nisem prepričan, da smo ljudje takšen avtomobil nujno potrebovali; najprej so ga naredili, potem pa - »navali narod«, zadeva je modna. Pa nočem reči, da ni uporabna.

Na svoj način je Picasso zelo uporaben. Snemanje in postavljanje zadnjih sedežev ni najlažje opravilo, saj sedeži niso lahki, zato utegne marsikatera damica pogodrnjati. Ampak iz druge vrste lahko odstranite vsakega posebej ali poljubna dva ali vse tri. Prostora zdaj skoraj ne bi smelo preveč primanjkovati. Seveda govorim o prostoru za prtljago in pogojno, če reči niso ravno umazane, za tovor.

Picasso bo nedvomno vsakomur ostal v spominu po značilnih merilnikih; zaradi njihove zasnove in zaradi njihove postavitve. Natanko na sredi armaturne plošče, nekje proti vrhu in pod integriranim senčnikom, imajo dobre in slabe strani. Človek je že davno ugotovil, da so najbolje berljivi analogni merilniki, se pravi, da vzamejo najmanj časa, da jih preberete, Picasso pa ima digitalne.

Zaslona sta velika, a je informacij malo; ni merilnika vrtljajev, radijske in potovalnoračunalniške informacije se morajo izmenjevati na istem prostoru. Dobro? Ne glede na to, kako nastavite sedež in volanski obroč, boste na merilnike vedno dobro videli. Stvar navade? Seveda! Še nekaj dni po tistem, ko sem se prenehal družiti s Picassom, sem v drugem avtomobilu z očmi iskal merilnike na sredi armaturne plošče.

Picasso je narejen tako, da bi bil čim vzornejši družinski avtomobil. Uporaben.

Mehki sedeži so francoski zaščitni znak, visoko sedenje je posledica karoserijske zasnove, neudobni zglavniki so tudi v drugih Citroënih, prenizka zunanja ogledala motijo pri tesnem parkiranju in v šipi boste čez dan videli celo armaturno ploščo, ponoči pa le veliko rdečo luč na stikalu varnostnih utripalk. Zaščitni znak takšnih avtomobilov postaja tudi nenaravno sedenje, ki sili večji odmik sedeža, potem pa težko dosežete zgornji del položno nameščenega volanskega obroča. Uporabno? Cela vrsta ljudi se nad tem ne pritožuje ali pa se na vse preprosto navadi.

S prostornostjo na sedežih je težav najmanj. Sedeži sicer nimajo razkošnih mer, so pa udobni, pa tudi prostor okoli njih je pohvalno velik. Zadaj, kjer najbolj vidim smrkavce, pa ne le njih, sta dve mizici na naslonu sedežev in dva precej velika predala v dnu. Naj bodo stvari pospravljene. Pospravljanju je namenjen tudi voziček v prtljažniku. Uporabnega ga naredi možnost, da se pusti pritrditi tudi nezložen in celo poln. Tam zadaj je tudi še ena 12-voltna vtičnica in le za dvostopenjsko odpiranje vrat na zadku nimam najbolj razumne razlage. Ampak Picasso to ima.

Le motor, o katerem ne obvešča nobena oznaka na zunanjosti tega limuzinskega kombija, je tisti, ki bistveno ločuje tale testni avtomobil od prejšnjih Picassov. Mrzel 1, 8-litrski štirivalnik je prve pol minute neodločen pri speljevanju in kombinacija z nadzorno elektroniko ni najbolj uspela; pri blagem dodajanju in odvzemanju plina včasih nesramno grdo cuka. Sicer je pa bistveno primernejši za to težo in aerodinamiko kot 1, 6-litrski; navora je, razen pri samem speljevanju, dovolj za lagodno vožnjo (Picasso noče biti športen avtomobil), zato bo prijazen v mestu in pri prehitevanjih zunaj mesta.

Moči je dovolj, da zmore vleči tudi nekaj več dodatne teže, se pravi potnikov ali/in prtljage, pa ob tem lahko vzdržuje čisto spodobno potovalno hitrost. Menjalnik je precej dolg, tako da je peta prestava namenjena bolj za stalno hitrost kot za pospeševanja, kljub temu pa največjo hitrost za las doseže prav v peti prestavi. Malce to, malce pa dobra aerodinamika in dobra zvočna izolacija so krivi, da je v tem Picassu med vožnjo čisto spodobno tiho, saj je piš vetra le neznaten.

Bolj se sliši motor v višjih vrtljajih, a se jim v prid mirne vožnje lahko zlahka izognete. Visokim vrtljajem se je sploh dobro izogibati, saj jih motor ne ljubi, poraba kar vidno naraste, in če vam morda »uide«, v delovanje poseže zelo grob prekinjevalnik vžiga. Hm, ne vem, pri katerih vrtljajih, saj Picasso nima merilnika vrtljajev.

Nekaj nezaupanja vzbuja menjalnik, katerega ročica tudi pri vklopljeni prestavi dovoljuje precej nenavadne gibe, je pa tam sredi armaturne plošče zelo priročen. Je pa res, da med testom ni kazal nobenih znakov neposlušnosti.

Sestavljanka z imenom Xsara Picasso potem po kakem kilometrskem tisočaku preide v kri. Postane prijeten avtomobil, če ga uporabljate za to, za kar je namenjen. Ne žre živcev, prihrani čas. Čisto nekaj drugega kot puzzle iz uvoda.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik