Daewoo Nubira Wagon 2.0 CDX

Menda nam, Slovencem, standard pada. Nekateri ekonomisti napovedujejo, da bomo lepe in drage avtomobile spet bolj ogledovali v salonih in o njih brali v Avto magazinu, kot pa jih vozili in imeli. In če imajo ti ekonomisti prav, se bo pojavilo nezanemarljivo število ljudi z (avtomobilsko gledano) velikimi prostorskimi zahtevami, a s pretanko denarnico. Avtomobili pa so za povprečen žep res nesramno dragi.

Nubira ne želi konkurirati »hi-tech« avtomobilom; želi le najti povprečno zahtevnega voznika z družino, ki ne kupuje avtomobila, da bi se z njim postavljal, ampak da bi ga uporabljal. In v tem je Nubira Wagon dovolj prepričljiva.

Naši standardi ocenjevanja so jo potisnili nizko, ampak to ne pomeni, da avtomobil ni vreden ogleda in razmisleka. Centimetri v potniškem prostoru so govorili njej v prid, litri v prtljažniku prav tako in zmogljivosti takšnega avtomobila so več kot samo zadovoljive. Večina drugega je lahko - če se zmorete postaviti v takšno kožo - le star osebnega okusa in osebnih kriterijev.

Že ko jo pogledate, ni, da bi vabila. Morda se zdi celo nekako neskladna. Podobno je z notranjostjo: linije in oblika površin so preproste, kot bi jih zrisal nekdo brez domišljije. In še vedno je sivine preveč. Tu pobereta zamero sedeža, ki ne zagotavljata nikakršnega bočnega oprijema, ne na sedalnem delu ne na naslonjalu. Ko sedete za volanski obroč, ugotovite, da je nekoliko tanek in neprijetno plastičen. Merilniki za njim so veliki in dobro pregledni, v celoti gledano torej brez zamere, še posebej, če vzamete v obzir, da gre za družinski avtomobil brez kakršnihkoli športnih ambicij.

Ko se lotite vožnje, vas bo najprej ujezil ključ, ki gre nerad v ključavnico ob volanskem obroču. Položaj za volanom je dober po zaslugi pravega razmerja med komandami ter sedežem. Sam obroč je nastavljiv (le) po višini, je pa po višini nastavljiv tudi voznikov sedež. In čeprav Nubira Wagon ni majhen avtomobil, saj v dolžino meri prek štirih metre in pol, je vidljivost iz nje zelo dobra; zaradi velikih vzvratnih ogledal in zaradi dobre zasteklitve karoserije. Celo pokrov motorja ne izgine očem takoj za spodnjim delom prednje šipe; v tem prekaša marsikatero bolj cenjeno in znano avtomobilsko ime.

Ne pričakujte preveč! »Tovarniški« avdiosistem, tak, kot je bil v testnem avtomobilu, ne daje kakovostnega zvoka, ventilator, ki premika zrak po kabini, spušča (sicer dokaj tih) zvok in sedeli boste - tudi če povsem spustite sedež - dokaj visoko. Gumb za nastavitev zunanjih ogledal vas utegne (in to po pravici) spomniti na Ople, pa tudi nad (desno obvolansko) ročico za vklop zadnjega brisalnika ne boste navdušeni, saj je neprijazno trda. In ko brisalnik vklopite, bo deloval neprekinjeno in zelo hitro. Nepraktično, le pogojno uporabno.

Ampak bivanje v tem avtomobilu ni obremenjujoče. Ergonomija vozniku ne povzroča težav, saj je večina gumbov in ročic primerno pri roki. Znotraj smo pogrešali nekaj več odlagalnih polic in predalov, je pa po drugi strani navdušila prostornost; tako na prednjih sedežih kot na zadnji klopi. Tudi notranji hrup pri zakonsko omejenih hitrostih (in pri zmernih motornih vrtljajih) ne naraste nad ušesom motečo mejo.

Dobro se bodo počutili tudi potniki na zadnji klopi, ki premore dva samodejna varnostna pasova (in enega dvotočkovnega) in tri vzglavnike. Tam je veliko kolenskega prostora, toda tkanina, v katero so oblečeni sedeži, je precej groba. Več veselja bo pri zlaganju prtljage, saj je v kombijevskem zadku prostor velik, nakladalna površina dovolj nizka, dno pa povsem ravno.

Prtljažnik, ki je pokrit z mehkim rolojem, se zoži le v delu kolotekov. Njegova osnovna prostornina je zelo velika tudi v absolutnem merilu (550 litrov! ), z zlaganjem zadnje klopi pa prostornina naraste na odličnih 1840 litrov. Nekaj zamere gre na račun samega zlaganja klopi; naslonjalo je namreč mogoče podreti po tretjini, sedalni del pa se lahko zloži le v celoti, kar praktično pomeni, da je delna prilagodljivost (podaljšana le tretjina ali dve tretjini) slaba.

Motor v vsakem primeru steče v trenutku, omogoča zelo lagodno vožnjo in zaradi dovoljšnega navora ne zahteva pogostega pretikanja (navzdol), se pa zelo nerad vrti v višje vrtljaje. Ko kazalec na merilniku vrtljajev doseže številko 6500, ga elektronika grobo prekine. To niti ni moteče, saj značaj motorja vsiljuje manj športno vožnjo, tja do 5000 vrtljajev v minuti, in tudi v takšnem primeru se boste z Nubiro povsem spodobno hitro vozili. Dober navor pomeni tudi, da bo prehitevanje lahkotno, saj tudi v tem primeru motorja ne bo treba gnati v visoke vrtljaje. Ima pa motor dve slabosti: ni varčnež in rad cuka.

Vsakokrat, ko po odvzetem plinu spet (četudi nežno) pohodite stopalko plina, bo avtomobil rahlo, a vseeno neprijetno cuknil, med pretikanjem pa, ko spustite plin in pohodite sklopko, vrtljaji sploh ne padejo v področje prostega teka. In poraba: tehnično nedovršen motor in skoraj tono tristo kilogramov težak kombi sta krivca, da se tudi ob zmerni vožnji poraba ne bo spustila bistveno pod 10 litrov za 100 prevoženih kilometrov.

Menjalnik se zdi zaradi dobre navorske krivulje sprva zelo kratko izračunan, a se izkaže, da motor le stežka in le v idealnih pogojih v četrti prestavi doseže najvišje možne vrtljaje. Sama ročica menjalnika z izjemo dokaj dolgih gibov spodobno opravlja svoje delo. Zaradi pogonske zasnove (motor in pogon spredaj) se Nubira v ovinkih dolgo obnaša nevtralno, ampak tudi s tega stališča športnost odsvetujemo, saj avtomobil ne ponuja nobenih voznih užitkov.

Podvozje je udobno mehko in kot tako dobro požira udarne jame, a se na ovinku precej nagiba. Če tam nenadoma odvzamete plin, bo prednji del rahlo potegnilo v ovinek, eden slabših volanskih mehanizmov današnjega časa pa tudi ni tisti, ki bi popravljanje takšnih situacij delal zabavno. Toda kljub temu: četudi je tehnično le (pod)povprečna in čeprav ne zbuja športnih skomin, se pri največji hitrosti voznik in potniki počutijo povsem varno, saj avtomobil ne kaže muh pri obnašanju.

Vse torej ostaja pri lastnih kriteriji. Ali če hočete: pri globini denarnice. Tako je lahko tudi Nubira Wagon še vedno čisto dober avtomobil.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič