Daihatsu Terios 1.5 DVVT TOP S

Spomnite se predhodnika. Ozek, visok, z dvignjenim trebuhom, neprivlačne oblike, z dobrim štirikolesnim pogonom in notranjostjo, ki je bila zaradi ozkosti in uporabljenih materialov na daljših poteh prej zasilni izhod kot oblika zaželenega prevoza. Pri novincu so se Japonci bolj potrudili in se vdali trendom povečevanja avtomobilskih karoserij. Tako je Terios v dolžino pridobil 21 centimetrov (presegel je mejo štirih metrov) in 14 v širino. Prav ti zadnji centimetri pa so najbolj opazni v notranjosti, kjer se vozniku ni več treba bati, da bi pri menjanju prestave zadel v sopotnikovo koleno. Prostora je zdaj dovolj, odpadel pa je verjetno tudi izgovor za dotikanje sopotničinih nog.

S svojimi merami je Terios, čeprav je zrasel, še vedno najbolj priročen za mestni vrvež. Obračalni krog, namerili so manj kot deset metrov (ni kot klasični mehki terenci, pri katerih za obračanje poleg dveh voznih pasov in dveh avtobusnih postajališč potrebuješ še pol hektarja trave), ga uvršča med najokretnejše, ožina karoserije med ustvarjene za majhne parkirne luknje, z 20-centimetrsko oddaljenostjo trebuha od tal pa brez posledic spleza tudi čez vse robnike. Čeprav ni temu namenjen . .

Edino, kar lahko pri natovarjanju nakupovalnih vrečk v že osnovi 380 litrov velik prtljažnik (za njegov razred) zmoti, so prtljažna vrata. Ta se odpirajo vstran, zato je treba v prtljažnik nalagati z leve strani, ker se vrata odpirajo pač v drugo smer in še to ‘le’ za 90 stopinj, kar sicer preprečuje, da bi vam vrata ušla v drug avto. Zaradi rezervne gume, ki jo še nosijo, so tudi malce težja, zato si ne predstavljamo, da bi se odpirala navzgor. Prtljažnik se z nekaj potezami (s preklopom po tretjinah deljive zadnje klopi proti prednjima sedežema) zloži v ravno dno in postreže s še več prostora. Zaradi terenske zasnove je nakladalni rob razumljivo višji, a zlaganje v prtljažnik močno olajšata prav dno in raven rob, zaradi česar bo praznjenje ali polnjenje prtljažnika pri zidanici preprosto opravilo.

Do nje, pa naj bo blatno, asfaltirano, travnato, zasneženo, se takšen, na vsa štiri kolesa gnani Terios lahko poda kadarkoli. Z dobrim stalnim štirikolesnim pogonom (ob ustreznih gumah), in če se kje zalomi, tudi vklopom zapore sredinskega diferenciala (50 : 50), je Terios sposoben pripeljati do marsikaterega pozabljenega kotička. Na ozkih cestah, še bolje na gozdnatih poteh se pokaže prednost tega, da je ožji od tako rekoč vseh mehkih terencev. Takrat ko drugi ‘mehki’ z boki že drsajo po vejevju, lahko s Teriosom brez dotika nadaljujete vožnjo. Za vsak primer, če katera veja vendarle pride do Daihatsuja, pa imajo obrambno nalogo plastične zaščite pragov, blatnikov in odbijačev. S plastiko je zaščiteno tudi dno.

Testni Daihatsu je imel 1, 5-litrski bencinski motor, ki je s 105 ‘konji’ najmočnejša različica Teriosa na trgu. Motorček se rad zvrti, ob kratko izračunanem menjalniku s petimi stopnjami (peta je najdaljša in uporabna vse od dobrih 50 kilometrov na uro pa do ‘konca’) pa so njegov dom mestne ulice, kjer pridejo do izraza že naštete Teriosove prednosti. Čim pa ulice zamenjajo magistrale in avtocestni odseki, vožnja postaja vse večja muka. Motor je glasen, pri avtocestni hitrosti 130 kilometrov na uro (merilnik vrtljajev kaže 3.500/min) pa pogled na potovalni računalnik in tam izpisano porabo goriva (okoli deset litrov na 100 prevoženih kilometrov) še dodatno kvari nasmeh.

Tudi pri majhnih hitrostih dokaj natančen in pri večjih hitrostih dovolj informativen volan vliva manj zaupanja in le potrjuje, da je Terios mestni avtomobil, pri katerem boste trikrat premislili, ali je pot po avtocesti res nujna. Še zlasti če gre pot navkreber in če je v avtomobilu poleg voznika še kakšen težji tovor, morda še trije potniki. Naložen se Terios pri vožnji navkreber hitro vda, igla merilnika hitrosti pa pada hitreje, kot raste. Le 140 Nm navora se še kako pozna! Namerjen 14-sekundni pospešek od nič do 100 kilometrov na uro potrjuje, da Terios ni športnik niti na kratke proge. Na magistralah se vam bo tožilo po kakšnem turbodizlu (ker Evropa večinoma povprašuje po mehkih terencih z dizli, je manjkajoči turbodizel v Daihatsujevi ponudbi velika pomanjkljivost) ali vsaj večnavorskem motorju, saj so prehitevanja tako redka kot dolge ravnine brez nasprotivozečih avtomobilov.

Podvozje je trše, občutljivo je za kratke prečne neravnine in cestne nepravilnosti, ki se prek tresljajev prenašajo v notranjost tudi zaradi kratke medosne razdalje.

Da vas ne preseneti uhajajoči zadek, skrbi stabilizacijski sistem, poleg dveh stranskih in dveh čelnih varnostnih blazin ter varnostnih zaves pa za varnost skrbita še ABS in sistem proti zdrsu pogonskih koles. Ker Terios tudi zaradi nagibanja karoserije ni avtomobil, s katerim bi se šli športne vožnje, neizklopljivost stabilizacijskega sistema niti ni takšna pomanjkljivost.

V notranjosti razen več prostora (za glave ga je dovolj, za ramena zdaj tudi) ne pričakujte posebnosti. Armaturna plošča ni bila zasnovana tako, da bi postavljala oblikovalske smernice, tudi ergonomsko ni noben biser (nekaj je neosvetljenih gumbov), kar še najbolj kaže odročno postavljen (levo pod volanskim obročem) gumb za upravljanje potovalega računalnika, ki ima še to napako, da se, ko izberete določen parameter (trenutna, povprečna poraba, domet …), samodejno vrača na prikaz ure. Tudi prikazovalnika nadmorske višine (v okviru potovalnega računalnika), ki je na avtocesti ob Celju kazal 2.500 metrov, ne moremo ravno pohvaliti …

Notranjost je zasnovana dokaj preprosto in varčno. Kako pa bi si drugače razlagali enake gumbe za upravljanje dokaj učinkovite ventilacije in ročne klimatske naprave, kot jih ima Toyotin Yaris? No, sposojanje sestavnih delov v avtomobilski industriji sploh ni tako redko, še najmanj med tako povezanimi podjetji, kot sta Toyota in Daihatsu.

Prostora v Teriosu je dovolj za štiri odrasle potnike (zadaj se lahko stisnejo trije), pohvalimo pa lahko še pomični naklon druge sedežne vrste. Zaradi precej ravnih in visoko postavljenih sedežev sta vstopanje in izstopanje udobna, le na umazane pragove bodite pozorni.

Terios je mestni avtomobil in terenec. Mestni zaradi motorja in velikosti, terenec pa zaradi sposobnosti, da se pripelje do vsake počitniške hišice in vinograda ter globoko v gozd med gobe in jagode brez poškodb in potnih rok. In verjetno je zanimiv za kupce, ki se vozijo na takšnih progah, saj drugače ne vidimo razloga, da bi nekdo odštel (najmanj) 20 tisočakov za paket, ki ob običajni uporabi (mesta, avtoceste, hitre ceste) porabi preveč goriva in je manj udoben od poplave cenovno ugodnejših avtomobilov klasičnih avtomobilskih razredov. Terios pač le potrjuje, da je eden izmed kompromisov pri nakupu štirikolesnega pogona tudi denarnica.

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič