Drugačen test: Citroen C4 Cactus Shine Blue HDI BVM in Shine PureTech 110 S&S BVM

Ona: Ne, to ni orhideja, ampak Cactus, moška rastlinica, katere zalivanje si lahko privoščim tudi sama, pa nisem poročena s šejkom (ne še) in ki bo lepo uspevala tudi v mojih rokah, čeprav nimam zelenega palca (nespremenljivo dejstvo).

On: Ne, šejka ti res ni treba omožiti za tale avto, Tina, dovolj bo že 18.900 evrov za Cactusa z bencinskim in 20.200 evrov za tistega z dizelskim motorjem, in to takole bogato opremljena, kot sta prav tadva testna. Ker je med enim in drugim za dobrega tisočaka razlike in ker sta po moči precej izenačena, gre pravzaprav tu bolj za osebni okus, pa čeprav matematični izračun kaj hitro pokaže, da je za vse, ki bodo s tem avtomobilom prevozili več kot 20 tisoč kilometrov na leto, primernejši prav dizelski Cactus, ki ga poganja preizkušeni 1,6-litrski HDI s 70kilovati oziroma 100 'konji'.

Ona: Spomnim se svojega prvega srečanja s Cactusom – bilo je lansko pomlad, ko me je prvič izzval z veleplakata. Rekla sem si bljak, čuden in nagravžno rumen, a me je bilo z rdeče luči vseeno treba zbrcati v zeleno z dolgim hupanjem. Kot tip v rumeni obleki s plastičnimi modnimi dodatki mi je Cactus ostal v glavi, dobro sem si zapomnila njegovo ime, a z njim nisem hotela na zmenek (beri: na prostovoljno testno vožnjo), dokler me ni zmenek doletel po službeni dolžnosti. Fantje so mi povedali, da se v njem slabo sedi. Itak, to pa samo zato, ker Cactus ni bil narejen za dedce, kot so avtomagazinovci, iz katerih bi za šalo lahko sestavila tudi košarkarsko moštvo, ki se občasno v težki kategoriji bori v ringu. Tako za ilustracijo. In še popravek: v Cactusu vsaj jaz sedim kot doma v fotelju.

On: Kot precejšnjemu ljubitelju terencev mi je takoj padel v oči in moram priznati, da mi njegove nekoliko nenavadne poteze ugajajo. Tudi na stranske 'airbumpse' na vratih sem se hitro navadil in so mi všeč. Ampak najbolj sem se pa 'zakuril' za tisto posebno prototipno izvedbo Cactusa, ki so ga naredili kot študijo za avanturistične potepe po brezpotjih. Notranjost? Hja, zanimiva, dizajnerska, a kot se je na testu izkazalo: s soncem obsijani digitalni merilniki niso najbolj pregledni. Namesto športnih sedežev se lahko pohvali z udobjem domače zofe v dnevni sobi.

Ona: V rokah imam dvoje ključev: ene za vijoličnega dizelčka in ene za turkiznega bencinarja. Oba moja! Ampak, hej, pravilno! Cactus je namreč takšne vrste avto, ki bi ga bilo najlepše kombinirati s trenutno barvo mini krilca (ne pa z dolgimi hlačami, ker je Cactus po naravi igriv in spogledljiv). Kakorkoli, palec gor za brezštevilne kombinacije karoserije in plastike na bokih ter odbijačih, ki bodo veselo obarvale naše ceste. Še več: Cactusova obleka ni le revolucionarno funkcionalna, ampak revolucionarno zabavna -- druga francoska revolucija po zmagi jakobincev se imenuje zračni ovoj ali Airbump® in ima vlogo osebnega stražarja, o katerem fantazira vsaka ženska. Brez izjeme, verjemite, tudi vaša.

On: No, o barvi ne bi preveč razpravljal, v vsakem primeru pa je turkizna tista, ki je pritegnila za odtenek več pozornosti. Enostavno paše na tako odštekan avto. Velik lajk za vse barvne kombinacije. Ko gledam barve na internetu, je meni osebno tista rumena ali siva najboljša. Pa nima zveze s 50 odtenki sive, čeprav so airbumpsi na vratih dejansko v drugačnem odtenku sive.

Ona: Da je Francoz poskočen in da se drži ceste kot pes svoje kosti, sem lahko preizkusila na precej edinstven način. S Sašo Kapetanovičem sva se oba avta peljala na fotografiranje pred največji grafit v mestu, torej z uredništva v središču mesta naravnost na Fužine. Ker so avtomagazinovci v večini nekdanji reli vozniki in tudi Saša ni nobena izjema (to ne pomeni, da po mestu divjajo tristo na uro, le njihova vožnja je bolj dinamična, refleksi pa še najbolj podobni tistim moje mačke, ko gre za ptiče), vožnja za njimi ni najlažja naloga. No, s Cactusom je celo šlo -- malo zaradi odlične vidljivosti v avtu, malo pa zaradi njegove športne duše). A Saši sem se lahko tako nalimala na rit, da sva na cilj za čuda prispela istočasno. In če na koncu precej zadovoljna s puščavsko rožico odgovorim še na zelo specifično šefovo vprašanje, kakšna je razlika v vožnji med bencinarjem in dizlom, bom povedala po pravici: Tako sem uživala v vožnji, da nisem bila pozorna. Je res kakšna razlika?! Ampak pri točenju goriva se pa nisem zmotila ...

On: No ja, o športnih pospeških ravno ne moremo govoriti, a ker je lahek, saj tehta 965 kilogramov, je 110 bencinskih in 100 dizelskih 'konjev' dovolj za povsem spodobno vožnjo za potrebe sodobne družine. Tudi sama lega na cesti je bližje udobju kot športnosti, zato je s Cactusom prijetneje križariti kot ubirati najkrajše linije po ovinkih. Nehote me spomni na vse voznike legendarnih Spačkov in Dijan, ti šoferji so znali uživati na cesti, in imam občutek, da Cactus nosi nekaj tega duha v sebi. To mi je v resnici všeč, podira klišeje in prinaša nekaj nostalgije v avtomobilizem, z veliko mero sodobnih prijemov, ki so morda celo malo pred svojim časom. Zvesti ljubitelji Citroënov so dobili novo ikono, vsaj zdi se tako.

Če bi moral izbirati med obema, zagotovo ne bi gledal na barvo, ampak na porabo. Če bencinar še nekako tekmuje z dizlom, ko pomislim na zmogljivosti, pa ta pogori, ko odprem denarnico na bencinski črpalki. Bencinski Cactus je namreč popil 6,9 litra na testu, dizel pa le 5,6 litra.

BEJBA OCENJUJE

Prvi vtis: Potovalni kovček na kolesih v tako živih barvah, da ga bom takoj videla na traku s prtljago!

Cena: Saj nisem pričakovala, da bo poceni, ampak ... Ali dobiš zraven vsaj še kavni aparat, bon za masažo in tečaj francoščine v Parizu?

Poraba goriva: Puščavska rožica ne pije veliko in lahko mirno izpusti naslednjo bencinsko postajo.

Zadnji sedeži: Kdo se bo basal na zad­nje sedeže, če gre tudi na sprednjih?

Posebni plusi: Otročje lahko parkiranje – sistem Park Assist je asistent, kot se šika, kamera pa je tako vrhunska, da bi z njo lahko posnela celovečerec, romantična prednja zofa, kot nalašč za dolge pogovore pod zvezdnatim nebom pod mojim blokom (steklena streha močno poviša romantični koeficient že tako romantičnega avtka); iluzija, da se naokrog peljem s terencem; nizka poraba goriva, prijazna moji denarnici ali, občasno, njegovi kartici; občutek varnosti, ki ga ženska išče pri moškem in pri avtu – veliko število zračnih kapsul pod mehkim ovojem iz termoplastičnega poliuretana, ki bi ublažile morebitne udarce; športno srce ali dovolj močan motor, da se mi ne toži po čistokrvnem športnem žrebcu.

Huda pomanjkljivost: Z njim se res ne morem skriti -- če me je šef videl, kako sem se sredi dopoldneva peljala mimo uredništva, medtem ko bi morala pisati tale članek, me je definitivno videl.

TIP OCENJUJE

Prvi vtis: Posrečen avto, tale z ročnim menjalnikom mi je veliko bolj všeč kot tisti s samodejnim (robotiziranim) menjalnikom. Dizel mi je nekako bolj všeč kot bencinar, malo zaradi boljšega navora in predvsem zaradi nižje porabe. Čeprav je tudi bencinar presenetljivo zmeren pri žeji. Verjetno si na prvi pogled pridobi tako prijatelje kot sovražnike, je namreč tako zelo drugačen, da ne bo všeč vsem. Vsekakor je to avto za ljudi, ki želijo nekaj posebnega.

Cena: No ja, ni ravno zelo poceni, a to razumem, ker je nov na trgu.

Poraba goriva: Zmerna poraba, dizel je zagotovo v prednosti, dokler bo bencin drag kot zlato.

Zadnji sedeži: Mehki in udobni, tudi materiali se zdijo odporni in tudi, ko vojska mladičev kaj popaca, se lepo očistijo.

Posebni plusi: Vsekakor videz, je nekaj posebnega, rahlo avanturističen, za popoln videz bi mu nataknil še večja kolesa, po možnosti terenske krampe za blato. [smeh]

Huda pomanjkljivost: Zadnja klop ni deljiva.

bese­di­lo: Tina Torelli in Peter Kavčič