DS 3 PureTech 130 S&S So Chic

PSA je letos za svojo novost, trivaljni 1,2-litrski bencinski motor z direktnim vbrizgom, že drugič zaporedoma prejel priznanje za mednarodni motor leta v razredu do 1,4 litra. Tako kot v nekaterih modelih obeh starejših znamk, Citroëna in Peugeota, se tudi v DS 3 dobro izkaže. Zvok delovanja je sicer tedaj, ko je glasnejši, malce nenavaden, a je tudi tak zvok trivaljnikov zdaj vse pogostejši, saj se je že marsikatera znamka ob iskanju rešitev za večjo gospodarnost in nižje emisijske vrednosti odločila prav za trivaljnike.

Zanimivo, podobno je storil BMW, ki je bil partner PSA, pri nekoliko večjem, 1,6-litrskem štirivaljnem bencinskem motorju. Tudi sad tega sodelovanja, a s precej večjo močjo, v DS 3 še lahko dobite. Toda omenjeni bencinski trivaljnik, ki ga pri PSA imenujejo PureTech, je nadomestil manj močan štirivaljnik. Po vtisu s preizkusa v DS 3 bi zapisali, da je zamenjava uspešna. Predvsem sta pri DS 3 ugajala vožnja in pospeševanje iz nižjih vrtljajev, z izrabo res dobrega navora je tudi prestavljanja veliko manj. Bilo je že omenjeno, a naj zapišem še enkrat: z marsikatero lastnostjo se ta motor približuje delovanju turbodizlov. Tudi rezultat druge pomembne lastnosti takšnih motorjev je pri DS 3 povsem v slogu.

Povprečna poraba goriva je lahko zelo skromna, kar dokazuje tista, ki smo jo dosegli pri meritvah v normnem krogu (5,8 litra na 100 kilometrov). A če izrabiš moč in navor, ki jo motor ponuja, se lahko vrednosti porabe zvišajo – tudi na naše testno povprečje. To bi lahko bilo nižje, vendar potem DS 3 ne bi več nudil toliko užitka v vožnji. Rad ima ovinkaste ceste in tam je, zaradi solidnega podvozja in odlične vodljivosti, res v svojem elementu. Podobno je pravzaprav na avtocestah, kjer moramo biti kar previdni glede omejitev, tu zaradi zmogljivosti motorja hitro dosežemo pri nas dovoljeno najvišjo hitrost. Znamko DS njihov najmanjši model z oznako 3 tudi z drugih plati dobro zastopa. V iskanju ponudbe, ki bi bila nekaj več, so se Francozi pri PSA odločili za žlahtnejšo opremo, čeprav gre to malo na račun višjih cen. A za nekaj več denarja je pri DS 3 pač mogoče dobiti nekaj več avtomobila. O užitku v vožnji smo že pisali.

Drugo, kar tudi ponuja, je pravzaprav večja ekskluzivnost v razredu majhnih družinskih avtomobilov, nekaj podobnega, na kar prav tako računajo pri Miniju ali Audi pri njihovem najmanjšem, A1. Ta je zagotovljena že zaradi tega, ker se slovenska avtomobilska javnost z znamko DS še ni povsem seznanila. »A to je pa 'un' Citroën?« se kar prevečkrat sliši od mimoidočih! Ja, pravzaprav tudi pohvalno. So ga vsaj opazili! Bivanje v DS 3 je zagotovo tisti del zgodbe, ki bo uporabnika zadovoljilo. Za to bo poskrbela tudi bogatejša oprema, za katero so pri DS izbrali drugačno ime, kot jih uporabljajo bolj običajne znamke. Francozom ni bilo težko: oznako So Chic najbrž razume prav vsak. Pri dodatni opremi gre lahko zadeva še naprej. Posebej lahko pohvalimo oprijem in udobje sprednjih sedežev, opremljenih z oblogami iz žlahtnega usnja napa. Tudi vzdušje v kabini se zdi prijetno in takšnemu avtomobilu primerno.

V našem zapisu bi lahko nekaj več pohvale namenili kakovosti materialov in izdelave v kabini, če ne bi tega dobrega vzdušja motila malenkost. Sredinski komolčni zaslon so francoski tehniki vzeli iz regala, kjer običajno spravljajo sestavne dele slabše kakovosti. Rezultat: čriček v notranjosti DS 3. Škoda, ni bil v spodbudo uveljavljanju znamke DS! Saj pravzaprav nekako ne spada k avtomobilu, za katerega je treba odšteti veliko več kot povprečno ceno. Ta se je za preizkušeni primerek DS 3 zdela visoka. A si lahko spreten in pozoren kupec 'svoj' DS 3 s preizkušenim motorjem 'naredi' že za precej manjšo vsoto, le kakšnega tisočaka nad sicer kar sprejemljivo osnovno prodajno ceno dobrih 20 tisoč evrov, če je pripravljen sedeže z odličnim usnjem napa zamenjati za običajne in se odpovedati še nekaterim, sicer zanimivim in ekskluzivnim dodatkom. Ampak potem to ni več ekskluziva ... Odločitev je težka!

Tomaž Porekar foto: Saša Kapetanovič