DS 5 BlueHDI 180 S&S EAT6 Sport Chic

Potem je sledil (rahlo ponesrečeni) dizelski hibrid z robotiziranim ročnim menjalnikom, ob katerem smo se spraševali, zakaj hudiča so pri Citroënu uporabili tisti cukajoči menjalnik namesto normalne avtomatike, in se pridušali, da bi bil takrat najzmogljivejši 160-'konjski' dizel boljša izbira. Ko smo ga preizkusili, se je izkazalo, da se nismo motili. Zdaj je najzmogljivejši dizel še zmogljivejši, samodejni menjalnik je nov, DS 5 pa ni več Citroën.

Niti po imenu niti po videzu. Oblikovno res velikih sprememb DS 5 ob spremembi znamke in pomladitvi ni doživel, a so te (še posebno spredaj) dovolj opazne, da je takoj jasno, da je oblika nova. Luči, maska (z DS-ovim znakom, seveda), odbijač .... DS 5 je zdaj dobil samosvoj obraz. In prav je tako, pa čeprav to še vedno ni čisto drugačna, samosvoja oblika, kakršno bi od avtomobila znamke DS pričakovali. Toda to je razumljivo: vsi sedanji modeli so vendarle nastali še kot Citroëni in le pomladitev za resne spremembe pač ni dovolj, počakati bo treba na naslednjo generacijo. Osnovne poteze notranjosti ostajajo zanimive in drugačne.

Včasih so prav zaradi tega malo nepraktične (na primer namestitev stikal za pomik stekel v vratih na sredinsko konzolo), a to je pač cena oblike, ki je dovolj samosvoja, da preseneti in ugaja. Merilniki so ostali skoraj enaki, kot so bili na začetku, in morda so DS-ovci prav tu izpustili najboljšo priložnost (skupaj z ostankom infozabavnega sistema), da zdaj samostojni DS oddaljijo od tistega, kar je nastalo pod okriljem Citroëna. Res je, digitalni merilniki so še vedno malce 'vesoljski', a na žalost bolj v stilu vesoljskega iz generacijo ali dve starih znanstvenofantastičnih filmov. Škoda je, da se niso odločili za visokoločljiv LCD-zaslon za merilnike. Sedi se še vedno dokaj dobro ne glede na to, ali ste krajše ali daljše sorte, le privaditi se je treba nekoliko višje (za visoke voznike celo previsoke) namestitve sedeža (tudi v najnižjem položaju), najbolj pa v notranjosti zmoti pomanjkanje odlagalnih površin. Velika konzola med prednjima sedežema sicer ima pokrit predal, a ta pač ni primeren za hitro in praktično odlaganje drobnarij, ki si jih voznik (in sopotniki) želi imeti pri roki.

Zadaj je prostora povsem dovolj, prtljažnik pa je za vsakdanjo uporabo popolnoma dovolj velik, ne nazadnje je mogoče zadnjo klop zložiti in ga tako povečati, njegovo dvojno dno pa je kot ustvarjeno za prevažanje drobnarij, ki sicer po nepotrebnem zasedajo prostor v pravem prtljažniku. Testnega DS 5 je poganjal najzmogljivejši HDi, ki je na voljo. V kombinaciji z novim samodejnim menjalnikom (razvili so ga pri japonsko-ameriškem Aisinu AW), ki je precej hitrejši in bolj uglajen od predhodnika, vedno postreže z dovolj moči in navora, da je vožnja lahkotna in prijetna (ne glede na to, ali govorimo o mestnih ali pa večjih avtocestnih hitrostih), pa tudi hrupa ni preveč. Poraba? Na našem normnem krogu se je ustavila pri dovolj ugodnih 5,4 litra. Podvozje ostaja precej čvrstejše od tistega, kar bi pričakovali. Nekdanji DS so bili udobni avtomobili, ki jih je od ceste odlično izoliralo hidravlično podvozje. DS 5 ima klasično vzmetenje, pa tudi sicer hoče biti morda bolj športen kot udoben, zato se lahko zgodi, da se v notranjost prebije kak sunek več, kot bi pričakovali.

DS 5 tudi pri opremi ostaja DS5. Ta je bogata, saj vsebuje LED-luči, projicirni zaslon, usnjeno oblazinjenje, nadzor mrtvih kotov, opozorilnik nenamerne menjave voznega pasu ... Kot bi od njega tudi pričakovali, kajne?

Dušan Lukič foto: Saša Kapetanovič