Fiat Bravo HGT

HGT je že od začetka najmočnejša različica. Kratica označuje, da se pod motornim pokrovom skriva dvolitrski petvaljnik, ki sedaj zmore 154 konjev. Prav zato, ker je motor petvaljni, ima Bravo HGT zanimiv zvok. Dokaj rezek, a vendarle nekoliko pridušen, podobno kot pri Subarujevih bokserjih.

Z njim sicer dokaj prikrito, toda zelo jasno oznanja, da ne gre za kateregakoli Brava, ampak za tistega, ki je narejen za voznike, vajene športnih užitkov. 154 konjev je za 1190 kilogramov težkega Brava dovolj, da se mu zaradi zmogljivosti v družbi športnikov ni treba sramovati. Osemsekundni pospešek do 100 kilometrov na uro in 213 kilometrov na uro končne hitrosti je dovolj.

Še bolj veseli dejstvo, da je motor prožen. Največji navor 186 njutnmetrov doseže pri 3750 vrtljajih, kar pomeni, da je mogoče po mestu ali pa med ovinki s prestavno ročico mirno lenariti, kar pa se ne pozna kaj dosti pri hitrosti napredovanja. In poraba je v takem primeru precej manjša kot pri neusmiljenem vrtenju v najvišje vrtljaje.

Dovolj športno je tudi podvozje. Še vedno je dovolj mehko, tako da potnikov ne pretrese na vsaki luknji, vendar pa se zato Bravo HGT v ovinkih nagne malenkost bolj, kot bi pričakovali v skladu z njegovo siceršnjo športnostjo. Toda lega na cesti je vselej zanesljiva, podvozje pa nastavljeno tako, da je po potrebi mogoče izzvati tudi zadek in si tako pomagati, če je hitrost prevelika. Odločno pa jo zmanjšajo tudi zavore, štirikrat kolutne in opremljene s sistemom ABS, le občutek na stopalki bi bil lahko boljši.

Sicer pa v notranjosti, razen po bolj športnih sedežih in drugačnih merilnikih, Brava HGT ni težko zamenjati za kateregakoli Brava, kar ni najbolj pohvalno. Usnjen volanski obroč ni nastavljiv po globini, sedeži pa so nameščeni nekoliko previsoko.

Pa kaj, saj Bravo HGT zato nič manj ne razveseljuje na zavitih cestah. In ker je temu namenjen, je to tudi najpomembneje.

Dušan Lukič

Foto: Uroš Potočnik