Fiat Doblo 1.6 Multijet 16v 120 City

Doblo že 16 let spada med majhne dostavnike, vendar med temi obstajajo tudi izjeme: družinske različice. Tovarne so kmalu po predstavitvi obrtniških pripomočkov namreč ugotovile, da obstajajo določeni kupci, ki si želijo več sedežev in manj tovornega dela. Nekateri se za te predelane dostavnike odločijo zaradi večje uporabnosti, spet drugi zaradi prilagodljivosti, saj z njimi dopoldne vozijo gradbeni material, popoldne pa otroke na treninge.

Skratka, nekakšen mišmaš uporabnega dopoldneva in vsaj znosnega, če ne celo uživaškega popoldneva. Doble delajo v Fiatovi turški tovarni in že prvi pomislek, češ prav gotovo je slabo narejen, saj turška malomarnost in italijanska brezbrižnost ne gresta skupaj, ne pije vode. Vsaj testni je delal kot švicarska ura in, odkrito rečeno, nikdar nisem dobil občutka, da bi po 50, 100 ali 200 tisoč kilometrih razobesil belo zastavo predaje. Nekoliko škatlasta oblika zunanjosti je dobila lepše, sodobnejše poteze, kar še posebej velja za prednji del avtomobila, nekaj stvari pa nas je vseeno zmotilo, recimo dolivanja goriva, kjer še vedno potrebujete ključ. Vrata prtljažnika so res težka, zato se težko odpirajo in zapirajo, ob silnem 'loputanju' pa smo enkrat iz ležišča spravili celo zadnjo registrsko tablico, ki je bila slabo pritrjena. Pohvalili smo dvojna bočna drsna vrata, ki so prijazna tako do otrok (enostavnost uporabe) kot tudi do lastnika avtomobila, saj potem tesna parkiranja v prenapolnjenih nakupovalnih središčih ne predstavljajo več težav. Na zadnji klopi je veliko prostora in edina zamera gre stranskim šipam, ki se odpirajo le na 'kip'. Klop je po tretjini deljiva in omogoča povsem ravno dno, kar bodo cenili predvsem obrtniki in domači mojstri, prav pa bo prišlo tudi pri prevozu koles. Uporabljeni materiali so na prvi pogled videti ceneno, saj so volanski obroč, prestavna ročica in obloge vrat iz trpežne plastike, vendar ima ta rešitev tudi svetlo plat: lahko se temeljito očisti! In če je Doblo moški avto, naj vsaj velja pravilo, da imajo moški pospravljene avtomobile, ženske pa stanovanja.

Šalo na stran, položaj za volanom je odličen, zmotila sta nas le malce nerodna rešitev vklopa zadnjega brisalca in zgolj enosmerno pomikanje potovalnega računalnika. Prostora je res veliko, in če povem, da komolca ne moreš po frajersko dati na rob vrat, sem povedal vse. Toda glej ga zlomka, toliko prostora in tako malo odlagalnih površin, če seveda ne štejemo dodatnega prostora nad glavama prednjih potnikov. Med opremo smo pogrešali tempomat, samodejno klimatsko napravo in navigacijo, imeli pa smo priročen za dotik občutljiv zaslon in celo opozorilo omejitve hitrosti, ki me je prvih nekaj dni motilo pri 140 km/h. Potem sem to seveda izključil. Menjalnik in motor sta prava kolega: ročni šeststopenjski prehaja med zobniki nežno, natančno in zelo nezahtevno, 1,6-litrski Multijet s 120 'konji' pa zadovoljivo opravlja svoje delo tudi v zahtevnejših razmerah. Med minuse smo dali zvočno izolacijo, saj se v potniško kabino prikrade malce preveč hrupa, med velike pluse pa udobnejše podvozje. Nova zadnja prema v nasprotju z večino tekmecev ne povzroča motečega poskakovanja, ko je Doblo razbremenjen, ob polni obremenitvi pa tudi ni bilo treba neprenehoma popravljati smeri vožnje.

V bistvu lahko potrdim, da je Doblo eden od bolj prijetnih in udobnih družinskih dostavnikov na trgu! Zato nikar ne zamahnite z roko že ob pogledu nanj; mogoče ni najlepši primerek avtomobilske industrije (in prav gotovo tudi ne najgrši!), vendar ti po nekaj dneh priraste k srcu. Obrtnikom zaradi trpežnosti in uporabnosti, družinam pa zaradi udobja.

Aljoša Mrak foto: Saša Kapetanovič