Fiat Ducato 2.3 JTD

Razlog, da sta k nam najprej zapeljala nova Boxer in Jumper, je pravzaprav ta, da je Fiat svoje nove Ducate naprej dobavil podjetjem, ki se ukvarjajo s predelavami avtodomov, saj je splošno znano, da je Ducato med bivalniki ’zakon’. V Evropi med tremi osnovami za nadgradnjo dostavnika Ducato služi v kar dveh primerih. Jasno je, kje Fiatova veja, ki se ukvarja z lahkimi dostavnim vozili, vidi denar. In s tem ni nič narobe.

Ko sem se z novim Ducatom peljal za ostarelim in napol izmučenim primerkom prve generacije (prav tako rdeče barve) iz druge polovice osemdesetih let, sem imel občutek, da bi ostarelega brez težav parkiral v tovorni prostor novodobnika. Razlika je res ogromna. Tako v obliki kot tudi v zmogljivostih. A takšna primerjava je brezpredmetna, zgolj utrinek romantike za kakega obrtnika.

Z novim Ducatom ni nič drugače kot s prejšnjo generacijo, ki je mimogrede vzklila leta 2002, saj je tudi ta narejena v sodelovanju s skupino PSA Peugeot Citroën, kar pomeni tri precej podobne izdelke – Boxerja, Ducata in Jumperja. In da skupini nista spali in le kopirali, priča podatek, da je novi Ducato po starem, ki niti ni tako star, povzel le tri odstotke delov.

Že na pogled je povsem drugačen, kolikor je dostavnik pač lahko drugačen. Spredaj kraljuje ogromen črn odbijač s srebrno obrobo maske. Zavite luči so povsem na robu, pokrov motorja pa je skoraj smešno majhen. Pri zadku so imeli oblikovalci zaradi pomembnejše vloge funkcionalnosti manj prostih rok, zato je omembe vreden le drugačen položaj in drugačna oblika zadnjih luči. Stranici sta tipično kombijevski in v primeru testnega Ducata sta bili strašansko dolgi. Če bi bil testni Ducato daljši le za dva milimetra, bi bil dolg celih šest metrov. Ob njem so običajno odmerjeni dostavniki videti kot pokorne ovčice.

Oznaka PLH2 testnega pomeni 4.035 milimetrov med osema in dobra dva metra in pol v višino. Sicer velja, da se Ducatovi furgoni prodajajo v treh različicah medosnih razdalj (3.000 milimetrov, 3.450 milimetrov, 4.035 milimetrov in 4.035 milimetrov s previsom), tremi višinami streh (model H1 z 2.254 milimetri, H2 z 2.524 milimetri in H3 z 2.764 milimetri), štirimi dolžinami (4.963 mm, 5.412 mm, 5.998 mm in 6.363), s sedmimi različnimi prostorninami tovornega prostora in tremi merami zadnjih vrat.

Naš ni bil najdaljši in največji, bil pa je dovolj velik, da je na testu brez težav razvozil skladišče pohištva. Nekaj težav je bilo le z manevriranjem, saj obračalni krog 14, 3 metra ni med manjšimi, največja ovira testnega Ducata pa je bila njegova preglednost. Zadek je treba spremljati z vzvratnimi ogledalci, ki niso bila električno nastavljiva (v svetu dostavnikov jih marsikdo ne pogreša, a ob redni menjavi voznikov so zelo dobrodošla), po novem pa so vanje (po zgledu iz sveta osebnih vozil) inženirji vključili še smernike. Vse lepo in prav, a od ljudi, ki so jim dostavniki ’pisarna’, smo že slišali očitke, da so stranska ogledalca ’potrošna roba’, s smerniki v njih pa so njihova popravila še dražja.

Testni Ducato je v širino meril več kot dva metra, zato takšna negodovanja (ki letijo tudi na Jumperja, Boxerja, Volkswagnovega Crafterja . . ) niti niso iz trte izvita. Ducato ima poleg para zadnjih vrat (ki se odpirajo za 90 stopinj, s pritiskom na gumb pa še za dodatnih 90 stopinj) še stranska drsna vrata, ki olajšajo natovarjanja in raztovarjanja velikega nakladalnega prostora, katerega dno ni povsem golo, ampak je zaščiteno s ploščo, povsod, po tleh in po stenah, pa je polno pritrdišč, na katera lahko privežemo tovor, ki bi se sicer, če bi bil lažji, lahko vozil po tovornem prostoru.

To je bilo v testnem primerku od potniške kabine ločeno s steno z oknom (ki se polovično lahko odpre kot v kakšnem taksiju), za kar pri Fiatu zahtevajo dodatnih 59.431 SIT. Sicer je dostop do tovornega prostora lahkoten in enostaven, kot pri dostavniku mora biti. V višino je dovolj prostora, da se odrasli ljudje višine okoli 1, 8 metra brez težav sprehajajo po tovornem prostoru, kar je dodatno dejstvo, da je takšen Ducato več kot primeren za predelavo v bivalnik.

Spredaj, v kabini, je na dveh sedežih dovolj prostora za tri ljudi. Najbolje se bo počutil voznik, ki sedi na najboljšem (najbolje vzmeten, najudobnejši in najbolje nastavljiv) sedežu, ki je bil v testnem Ducatu za doplačilo 18.548 SIT podprt še v ledvenem delu in opremljen z opornikom za komolec. Nabor doplačil je bil pri testnem Ducatu kar bogat: skoraj 60 tisočakov za dvosedežno klop v kabini, 132 tisočakov (in tolar, če smo natančni) za kovinsko barvo karoserije, 8.387 SIT za obvezno opremo, 299.550 za ročno klimatsko napravo, 4.417 SIT za preproge, plus omenjena nastavitvena funkcija voznikovega sedeža in predelna stena.

V Ducatu se sedi pokončno, pogled pred volanski obroč pa ne spomni na ’tovornjaško’ poslanstvo Ducata, ampak na kakšnega osebnega Fiata, saj ima Ducato zelo spodobne merilnike in celotno instrumentno ploščo. Osebnim bratom je blizu tudi zaradi čisto ’zaresnega’ potovalnega računalnika, ki je povsem podoben tistemu v Grande Puntu. Odlagalnih mest je veliko, vključno z velikim predalom na sredi armaturne plošče, ki ga je mogoče tudi zakleniti.

Z odlaganjem dokumentov, plastenk in drugih drobnarij v Ducatu ni težav, kot tudi ne z upravljanjem. Gumbi so skoraj vsi na dosegu, le vtičnica in vžigalnik sta povsem na sovoznikovi strani. Tako kot koš za smeti. Armaturna plošča je seveda plastična, pri testnem primerku nas je malce razočarala kakovost izdelave. Res je, Ducato je dostavnik, a linije predalnikov bi lahko bolje zadeli …

Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je klasično dvignjena in blizu volanskemu obroču ter tako pri roki za iskanje ugodne motorne moči, ki je v tem Ducatu prihajala iz 2, 3-litrskega 88-kilovatnega (120 KM) turbodizla, ki je z ’mišicami’ povsem solidno obdarjen. S tem motorjem Ducato ni dirkač, z njim ne boste kupili najhitrejšega ’konja’ za svoj selitveni servis (za to imajo tudi močnejše motorje), temveč zelo uporaben paket, ki bo brez težav prevažal do 1.450 kilogramov tovora (najvišja mejna vrednost nosilnosti tega Ducata) in zadovoljil z največjim navorom 320 Nm pri 2.000/min.

Odliki motorja sta uporabnost (v spodnjem območju vrtenja je popolnoma soliden) in varčnost, le na redno poseganje po prestavni ročici se je treba navaditi. Sicer pa, ta je povsem blizu, gibi pa so solidno utečeni, čeprav gre včasih malce na trdo, toda kaj bi pri dostavniku še radi, zlato uro z vodometom? O zvoku motorja pa le toliko, da je opazen, a tudi kateri osebni avtomobil je bolj glasen! Podvozje je doraslo namembnosti dostavnika in dopušča (če je tudi tovor ’za’) kakšen hitro odpeljan ovinek. Le prostora potrebuje precej, potniki v kabini pa si morajo omisliti svojo bočno oporo sedežev.

Vsakič ugotovimo, da so dostavniki iz generacije v generacijo podobnejši osebnim avtomobilom. Takšen Ducato želi tej filozofiji zaradi velikosti in posledično uporabnosti ubežati, a ravno toliko, da se ve, da je še vedno dostavnik, ki je vedno pripravljen kaj prepeljati. Sem in tja.

Mitja Reven

Foto: Saša Kapetanovič