Fiat Grande Punto 1.3 16V Multijet (90) Emotion

P a saj ni treba hoditi okrog njega z metrom v rokah; že na videz je - zunaj in znotraj - videti večji, resnejši, bolj odrasel in prostornejši od predhodnika. In kar je verjetno najpomembneje: večina, tudi pri konkurenci, mu priznava, da je čeden.

Avtomobilski zanesenjaki, poznavalci, strokovnjaki in ljubitelji hitro opazijo: novi Punto je spredaj videti kot Maserati Coupé. Agresiven. Ampak tega, kateri je namenjen, širša javnost (verjetno? ) ne ve. Če ga parkirate pred Interspar, bo zraven parkirani oča (ob pogledu na njegov bok) vprašal, ali je to Getz, in gospa srednjih let bo zadaj videla Corso. Videz, veste, je vedno dvorezen meč: tudi v novem Puntu ne vidijo vsi lepih potez. Soditi vnaprej ni hvaležna reč, še posebej pri obliki, jasno pa je, da bo moral Punto svoje kupce najprej prepričati z videzom. Prejšnjemu, čeprav s(m)o tudi zanj rekli, da je čeden, je 206 prav z videzom speljal lepo število kupcev. In (predvsem) kupk.

Zato velja pokukati v notranjost. Tu so njegovi drugi aduti: materiali in izdelava. Za oboje lahko mirno rečemo, da so vsaj za razred boljši kot pri prejšnjem Puntu. Zrelejši pa je tudi notranji videz; nič več živahen in lahkoten, ampak umirjen in bolj strogih potez. Kdor še ni sedel v Lancii Y, ne bo opazil podobnosti z merilniki, vse drugo pa je do najmanjšega stikala spremenjeno in neprepoznavno. Armaturna plošča se zdi nemško ali japonsko natančno zasnovana in izdelana in enako velja za sedeže. Uporabljeni materiali so na videz in na otip kakovostni in prijetni pa tudi izbrana barva notranjosti je v tem Puntu opravila zrelostni izpit. Komur ni všeč, je na voljo še vrsta drugih kombinacij, vključno z živahnejšimi.

S stališča vsakodnevne uporabe ima Punto slabost: predalov in odlagalnih mest je malo (v vsakih vratih po eden plus na levi strani armaturne plošče plus pod osrednjo konzolo plus - v tem paketu - v sredinski komolčni opori) pa še ti, ki so, so le pogojno uporabni, ker so majhni, ozki, slabo dostopni in brez nedrsečega dna. Tudi tokrat sta na voljo le dve mesti za pločevinke (pred prestavno ročico), ki ne zmoreta gostiti male, pollitrske plastenke, pa še tu, kdor bo potreboval pepelnik, bo ostalo le eno mesto na voljo.

In predal pred sovoznikom ni ne osvetljen ne hlajen in nima ključavnice. Za uporabo pa bo neprijetno tudi odpiranje vrat na zadku, ki je električno, in sicer z gumbom sredi armaturne plošče ali z gumbom na ključu. Se pravi: vrat od zadaj ne morete odpreti. To ima tudi svoje prednosti (da jih ne more odpreti tudi nepoklicani), ampak ko pritisnete na gumb, jih je treba še dvigniti, za to pa potisniti prste v ozko režo med vrati in odbijačem. Nerodno že samo po sebi, če je avtomobil še umazan, pa sploh.

Še vedno je neprijazen za uporabo potovalni računalnik (z možnostjo dvojnih podatkov), saj mu ukazuje (le) en gumb, je pa zdaj veliko prijaznejši dostop do posode za gorivo. Pri novem Puntu namreč ni več treba tja s ključem, saj je ključavnica vezana na osrednjo ključavnico. Pri vsakokratnem postanku za dolivanje boste hvaležni. Morda je nekoliko neuporabno tudi vklapljanje brisalnikov, čemur je zdaj namenjen vrtljivi gumb na desni obvolanski ročici, kar je sicer bolj stvar navade, je pa res, da ni mogoče nastaviti dolžine intervala med zamahi brisalnikov.

So pa ti, vključno z zadnjim, odlični: zelo dobro obrišejo vodo tudi do največje hitrosti in zelo dobro operejo umazanijo s šip. V splošnem zelo dobro deluje tudi samodejna in deljiva klimatska naprava (le v zelo vlažnem vremenu je treba ročno nastaviti hitrost in smer pihanja zraka), ki ji (v širšem pomenu) lahko očitamo le to, da rež na armaturni plošči ni možno zapirati posamično.

Če zmorete prek naštetih nevšečnosti, bo počutje v Puntu prijetno: vstopanje je zaradi štirih bočnih vrat lahkotno, sedenje za volanskim obročem pa je tudi v novem Puntu zelo dobro zaradi dobre nastavitve sedeža in volanskega obroča. Zanj bi si morda kdo želel, da bi se spustil še niže, a bi tako zakril merilnike. Sedeža sta smotrno ukrojena in vozniku je namenjena še električna nastavitev usločenosti naslonjala. Zaradi večjih zunanjih mer je Grande Punto tudi znotraj prostornejši, a vseeno ni treba biti evforičen ob pričakovanjih, kar še posebej velja za prtljažnik. Ta je sicer tretjinsko povečljiv (pri čemer ni treba sneti vzglavnikov! ), a je v osnovi dokaj majhen, pri povečanem pa je v sredini dna nekajcentimetrska stopnica.

Ostaja tudi tretja Puntova lepa lastnost: prijaznost v vožnji. Ta se, kdor se spomni, 'vleče' že od predstavitve prvega Una, pomeni pa, da je vožnja lahkotna in prijetna za voznike vseh vrst in zahtev. Nekaj sledi že iz položaja za volanom, preostalo pa iz mehanike. Res je, da je zavorna stopalka v začetku giba precej občutljiva, a gre pri tem le za stvar navade, res pa je tudi, da tako veliki Fiati počasi izgubljajo občutek športnosti. K stopalkam, denimo, nimamo pripomb, a niso zasnovane za športno vožnjo.

Podobno velja za volan - za vsakdanjo vožnjo je sicer zelo prijazen, saj omogoča dvostopenjsko ojačenje (električni servo! ) in je lepo natančen ter ravno prav neposreden. Izkaže se tudi za zelo hitrega, kar je njegova 'športna' lastnost, a je po drugi strani premalo komunikativen, kar pomeni, da ne daje dobrega občutka izpod koles, ko vozite na fizikalni meji. Tretja, še trša stopnja serva bi zadevo opazno izboljšala.

Izbrati takšen motor v tem Puntu je - če denarnica to dopusti - pametno. Po prostornini mali turbodizel s sploh ne več tako majhno močjo (90 konjskih moči! ) je (sploh za ta avtomobilski razred) odlično izoliran, kar pomeni, da v kabino ni slišati značilnega dizelskega zvoka in da v njej ni čutiti neprijetnih tresljajev. Nekoliko glasnejši je le hladen ali pa pri 3.500 vrtljajih v minuti, ko pri prej neobremenjenem motorju pohodite plin. Takšnemu lahko izolacijo zavida tudi marsikateri žlahtnejši avtomobil s turbodizlom v nosu.

Ta motor dobro pokaže, kakšen je razvoj Fiatovih turbodizlov zadnjih let - še pred desetletjem je moral biti za takšno največjo moč motor 1, 9-litrski. No, majhna prostornina se vseeno pozna; od prostega teka do okrog 1.800 vrtljajev v minuti se zdi lenoben, kar je dobro vedeti pri prehitevanjih. Ampak od te vrednosti naprej pa do 2.500 vrtljajev vrhunsko vleče, do 3.500 pa le nekoliko manj, kar pomeni, da po zaslugi šestih prestav menjalnika v tem področju pokrije večino voznikovih zahtev. Od 30 kilometrov na uro v drugi, od 50 v tretji in od 70 v četrti bo pospeševal dovolj suvereno, da bo takrat mogoče zlahka prehitevati na cestah zunaj naselij.

Le za doseganje tovarniško obljubljenih rezultatov ga je treba priganjati naprej. Če je treba, se do tretje prestave zavrti do 5.000, v četrti do 4.800, v peti do 4.200 (kjer je tudi največja hitrost takšnega Punta) in v šesti do 3.400 vrtljajev v minuti. Zaradi takšnega značaja pa se zdijo prestavna razmerja menjalnika dvolična; pod 2.000 vrtljaji v minuti (opazno zlasti v prvih dveh prestavah) in nad 3.500 vrtljaji (v višjih prestavah) se zdi, kot da je menjalnik dolgo izračunan, v srednjem območju pa se zdijo prestave kratke. Prav zato se temu Puntu v manjšem vetru in/ali rahlem vzponu hitro pozna padec največje hitrosti. K ’dolgosti’ menjalnika nekaj prispevajo tudi (doplačilo! ) 16-palčna kolesa, ki se tudi zaradi dragih gum ne zdijo najsmotrnejši nakup.

Pa vseeno kaže, da je s takole izračunanim menjalnikom sparjen motor dobra kombinacija, ko gre za porabo goriva. Potovalni računalnik obljublja pri stalnih 130 kilometrih na uro 6, 2 litra na 100 kilometrov, pri 160 7, 4 in pri polnem plinu (okrog 175 kilometrov na uro in 3.400 motornih vrtljajev) okroglih 10 litrov na sto kilometrov. Hitra vožnja po alpskih cestah bo požrla okrog 8 litrov na 100 kilometrov, po avtomobilski cesti pa 9, 5 litra na 100 kilometrov.

Toda številke krepko padejo ob normalni vožnji; do 160 kilometrov na avtomobilski cesti zahteva pod 7 litrov, zmerna mestna vožnja bo zahtevala 7, 4 litra in zmerna primestna le še 5, 2 litra na 100 kilometrov. Naših ne posebej prizanesljivih (povprečnih) 6, 8 litra plinskega olja za kilometrskega stotaka je tako zelo dober rezultat.

Kljub nekomunikativnemu volanu pa lahko takšnega Punta zelo dinamično vozite. Zaradi v splošnem zelo dobrega motorja in zaradi odličnega(! ) menjalnika je vožnja z veliko pretikanji uživaška, če le najdete prave motorne vrtljaje. In nezahtevna hkrati. Med tipanjem fizikalnih meja se izkažeta zanesljivo podvozje in dolga medosna razdalja (enaka kot pri Bravu! ), saj se zelo pozno poznajo lastnosti takšne pogonske sheme: najprej prične iz ovinka siliti nos, ob odvzetem plinu pa se ne posebej izrazito pojavi težnja zadka, da bi prehitel nos vozila. Kar lahko uporabite tudi sebi (in športi vožnji) v prid.

Toda to zagotovo ni Puntov adut. To ostaja njegova velikost pa seveda še vse drugo, v čemer je dober: od videza in pogonskega sklopa pa do lahkotnosti vožnje in kakovostne notranjosti. To, da je največji, se je pri tem načelno izkazalo kot dobro. Presodite pa sami zase.

Vinko Kernc

Foto: Saša Kapetanovič