Fiat Panda 100HP

To je tudi tista Panda, ki v vozniku zbudi pobalinčka, saj je tudi ta avtomobil lumpek. Samo spomnite se: pred tremi desetletji so imeli tolikšno moč športni avtomobili srednjega razreda! Pred desetletjem nas je navduševal Cinquecento Sporting s svojimi 55 ‘konji’ . . Zdaj pa je šla Panda v fitnes studio ter na hitro še v kozmetični salon in poglejte tole: nalepkica tu, nalepkica tam, napis zadaj, platišča in zavore pod njimi in še kakšna malenkost okrog, pa je.

V osnovi se ni bistveno spremenila; še vedno je to petvratni malček in tako (zaradi vrat in majhnosti) precej uporaben, še vedno ima premajhni zunanji ogledali in še vedno se zdi, pa naj mi Grande tole oprosti, da je (tudi takšna) Panda najboljši Fiat v tem trenutku: po zasnovi (v svojem razredu in glede na svoj namen), po materialih (prav tako glede na svoj razred in namen) in po izdelavi (v splošnem). Na evropskih trgih nima pravega tekmeca, kar nazorno povedo prodajne številke, ki so zavidljivo visoke, čeprav je tole Fiat, ki že v osnovi ni med najbolj priljubljenimi znamkami ta hip.

Še malce bolj kot z zunanjostjo prepričuje z notranjostjo. Bolj pomemben, kot so usnje na volanskem obroču, številka šest na prestavni ročici in športno oblikovana sedeža, pa je gumbek Sport; sploh ni treba vedeti, čemu služi – prav dober občutek je pritisniti nanj. Ob pritisku nanj se na merilnikih izpiše beseda sport, gumb pa ostane v tem položaju, tudi ko izklopite in ponovno zaženete motor. Za tiste pa, ki vas zanima: z gumbom postane volanski servo bolj tog in odzivnost motorja na stopalko plina opazno hitrejša.

Pri tej Pandi gre pravzaprav v glavnem za njen motor, ki tudi ni čisto nov, saj ga poznamo vsaj iz Grande Punta, in ravno zato jo je lahko ‘doživeti’ in o njej veliko povedati. Motorju so malce povečali moč (za okroglih pet ‘konjev’ glede na model Grande), verjetno tudi z izpuhom. Prav lepo, športno zamolklo, rahlo ostro, a diskretno zagode, ko obrnete ključ; in zaslutite lahko, da je v njem ‘nekaj več’.

Motor je kljub povečani moči naravnan na navor, zato je ta sicer športna Panda zelo vsakdanje uporabna. V šesti prestavi se recimo pri 50 kilometrih na uro motor vrti z manj kot 1.500 vrtljaji v minuti (odčitki z merilnikov), pri kakršnemkoli pritisku na plin pa lepo potegne. Ne sicer dovolj za prehitevanje, a je občutek vseeno dober. Pri enaki hitrosti v peti prestavi je vrtljajev okrog 1.750 v minuti, motor pri dodanem plinu pa že prav lepo pospešuje.

Po drugi strani se zdi, da se prav zdravo zavrti do 7.000 vrtljajev v minuti, kjer elektronika prekine vžig, bolj navorski značaj pa se pozna v posameznih prestavah. Medtem ko si te v nizkih in srednjih vrtljajih športno sledijo, kar pomeni lahkotno pospeševanje tudi v športnem smislu, se pri višjih vrtljajih, ko mora do izraza priti motorna moč, prestave zdijo precej dolge. V četrti pospeši do okrog 160 kilometrov na uro (6.750 vrtljajev v minuti), v peti do 180 kilometrov na uro (le še 6.300 vrtljajev), v šesti pa vrtljaji padejo na 5.200 v minuti in tale 100HP še rahlo pospešuje.

Tisto, kar zbuja pobalinčka v vozniku, so zmogljivosti pri manjših in tudi pri srednjih hitrostih. Menjalnik je odličen, hiter in natančen, motor pa v tej karoseriji krepko bolj samozavesten kot v Grande Puntu. Čedna in urejena gospa v 750i, ki je kar pogumno menjavala pasove, da se je prva znašla pred rdečo na semaforju, me je po zeleni luči šele pri 70 kilometrih na uro dohitela in z velikimi očmi ogledovala – Pando. Ups? !

Do popolnega vtisa manjkajo v globino nastavljiv volanski obroč in vsaj širše, če že ne aluminijaste stopalke, vseeno pa 100HP vrhunsko zavira. Tudi 911 bi bil presenečen. Le občasno, in to pri manjših hitrostih, zavore rahlo cvilijo. Sicer je pa tja do 4.000 motornih vrtljajev znotraj presenetljivo tiho, šele potem se motor opazneje oglasi, toliko, da doda malo popra.

Elektronskih pripomočkov, razen zavornega ABS, nima, kar je za ciljno skupino kupcev verjetno boljša rešitev, saj jih pobalinčku tako ni treba vsakokrat izklopiti. Zaradi majhnosti se je s 100HP tudi zato prijetno igrati z ročno zavoro na splozki podlagi, tisto nemirnost (spet zaradi majhnosti) v vetru ali večjih kolesnicah pa zlahka in igraje nadzorujete z volanom.

Ta je sicer najslabši del mehanike (glede na druge Pande ima povečan obračalni krog, predvsem pa moti slaba težnja po izravnavi v ovinku pri polnem plinu v nižjih prestavah), a je še vedno dovolj dober, da sledi odličnosti preostale mehanike. Skupaj s podvozjem, ki je, dokler držijo gume, skoraj dirkaško predvidljivo, vsekakor pa športno nadzorljivo in zanesljivo.

Verjetno bi jo bilo prav zaradi prijaznega motorja (in sploh njenih odlik, ki izvirajo iz imena ‘Panda’) lahko ‘prešvercati’ pri boljši polovici. Njej bo všeč zunaj in znotraj in rada jo bo vozila. Če pa si jo izprosite kak konec tedna . . Lumpek in pobalniček bosta lahko prav pošteno uživala.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič