Fiat Ulysse 2.0 16V JTD C.A. Emotion

Tiste dni, ko sem dobil v roke ključe testnega Ulyssa, sem bil precej zaposlen. Zaključevanje revije in s tem posledično neusmiljeni roki oddajanja tekstov, tiskarna, ki se brezkompromisno drži dogovorov, letanje po trgovinah in priprava na zimske počitnice so moje živce parali kot že dolgo ne. Zato je bila moja raztresenost tudi malce razumljiva, čeprav še zdaleč ne opravičljiva.

Z Ulyssom sem se vozil že pol ure, dokler nisem ugotovil, da moram dotočiti gorivo. Zato sem zapeljal na bencinsko črpalko in smuknil k zelenemu boksu v svetem prepričanju, da je pod motornim pokrovom bencinski motor. Šele nalepka na bencinskem pokrovu me je poskušala prepričati, da je pod motornim pokrovom turbodizel. Sramota - pa ne pred drugimi, pred samim seboj! - je bila velika, sledilo pa je premišljevanje o zavajanju. »Kako je sploh možno, da me je tako zavedel? « je bilo vprašanje, na katero sem dobil kar nekaj odgovorov.

Prvič, Fiat Ulysse je zelo tih avtomobil, v našem primeru so bile zimske gume še najglasnejši del tega limuzinskega kombija. Ob zagonu sploh ni čakanja, tako rekoč ni predgretja, če seveda izpostavimo jutra, ko je temperatura pod lediščem. In ker se je temperatura takrat gibala okrog deset stopinj nad ničlo, opozorilna lučka tako rekoč sploh ni zagorela!

Toda če mislite, da so zavajanju botrovale le pozitivne stvari, se pošteno motite. Najhuje je bilo, ker sem (takrat še bencinskemu motorju) zameril pomanjkanje poskočnosti, pravzaprav če sem natančnejši - navora! Ob spoznanju, da sem premišljeval o sodobnem turbodizelskem motorju, je bilo razočaranje še toliko večje. Seveda je treba vedeti, da se nekaj poskočnosti porazgubi zaradi slabše aerodinamike karoserije, večje mase avtomobila (skoraj tono osemsto petdeset, če je avtomobil pripravljen za vožnjo) in samodejnega menjalnika, ki omogoča tudi ročno prestavljanje (naprej v višje prestave, nazaj v nižje). Toda navor se je pri tem dvolitrskem avtomobilu čisto izgubil - neznano kam. Škoda, saj je to edina večja pomanjkljivost tega avtomobila.

V notranjosti se bo voznik počutil kot kralj v avtomobilski deželi: sedi se visoko, a tudi zaradi komolčnikov udobno, prostora je ogromno, zaslon z opozorilnimi lučkami in s potovalnim računalnikom pred voznikom se premika skupaj z volanskim drogom (pri nastavljanju lege obroča), za vse druge informacije pa so zadolženi trije veliki in zeleno obarvani merilniki na sredini armaturne plošče. Testni Ulysse je bil opremljen še s sistemom za prostoročno telefoniranje in z navigacijo, da o kakovostnem radiu sploh ne govorimo. Tega lahko skrijemo v zaprt predalnik, za osnovne stvari (splošen meni, radio, navigacija itd.) pa voznik uporablja ločene gumbe, ki so nameščeni ob prestavni ročici, torej na lahko dosegljivi sredinski konzoli.

Škoda, da Ulysse tako razočara z navorom, saj bi bilo sicer vozniku v avtomobilski deželi resnično postlano kot … kralju. Samodejni menjalnik in prostoročno telefoniranje le nista dovolj za kraljevsko počutje Njegovega veličanstva, po domače imenovanega tudi - voznik.

Aljoša Mrak

Foto: Saša Kapetanovič