Ford C-Max 2.0 TDCi

A kombinacij motorjev in menjalnikov ni toliko, da bi preprosto seštevali in množili, saj vsak menjalnik ni namenjen vsakemu motorju. Tako je recimo na slovenskem trgu priljubljeni menjalnik z dvema sklopkama, ki je postal znan predvsem zaradi Volkswagnovega DSG-ja, pri Fordu C-Maxu (in drugih Fordih, Volvih . . ) imenovani Powershift, na izbiro le v kombinaciji z dvolitrskim turbodizelskim TDCijem moči 100 kilovatov (136 'konjev').

Če ima samodejnik pet prestav, jih ima Powershift šest, kar je vsekakor dobrodošlo tako zaradi boljše dinamike kot manjše porabe goriva. Medtem ko je menjalniški partner dokaj nov, je najmočnejši C-Maxov dvolitrski turbodizel dodobra preizkušen maček.

V hladnih jutrih ob prvem zagonu zabrunda, glasen je tudi pri višjih vrtljajih, a potegnjeno pod črto, je 2.0 TDCi prikladen predvsem zaradi zadostne moči in še posebej navora, ki se ne ustraši prav nobenega klanca. Kot večino (klasičnih) turbodizlov ga v prvi tretjini vrtljajev za dinamike željne ni dovolj, zmanjka ga tudi prav pri vrhu, tako da je najbolje uporabljati srednje območje vrtljajev.

Sicer pa je 'izbrano polje' povsem odvisno od vaših želja in potreb. Če se boste s takole motoriziranim C-Maxom s Powershiftom peljali umirjeno, bo menjalnik večino časa lovil vrtljaje med 1.500 in 1.800/min. Njegova ročica je nasajena na sredo armaturne plošče, dvignjena, da je priročno blizu volana, in s klasično shemo PRND.

Ponuja tudi ročni način pretikanja, za kar je treba pomakniti ročico v desno in jo potem potiskati proti sebi (prestava navzgor) ali od sebe (prestava navzdol). Zaradi nespretnega zakrivanja sheme 'manualnega' načina, prekriva ga ročica, je potrebno minimalno privajanje.

A ne skrbite, pamet menjalnika je takšna, da ne bo pustila, da prestavite prestavo nižje, če obstaja možnost, da vrtljaji padejo v rdeče polje. Ali obratno, če so vrtljaji prenizki, menjalnik sam poseže v delovanje. Nekaterim to ne bo všeč, a Powershift je pač tak.

Morda se bo kdo pritožil tudi nad zamikom, časom, ki preteče od ukaza s pohojeno stopalko za plin ('kick down') do akcije, ali pa nad speljevanjem, a menjalnik z dvema sklopkama se prikupi na drugih področjih. Pri tem nimamo v mislih živahnosti, kar potrjuje tudi polsekundna zamuda pri pospešku od 0 do 100 kilometrov na uro (v primerjavi z ročnim menjalnikom), ampak uglajenost delovanja, za katero si DSG iz Kölna zasluži čisto petico.

Naj bo stopalka za plin popolnoma pohojena, Powershift bo vedno zamenjal prestavo nežno in brez cukanja. Preizkusili smo ga tudi v klanec in tudi tam njegova pamet ni pokazala slabosti. Tudi navkreber ne cuka, in kar je prav tako pomembno, ves čas ve, katero prestavo je treba izbrati. Pohvalno.

Škoda, ker menjalnik ne ponuja še več načinov delovanja, recimo športnega in udobnega. Treba se je zadovoljiti z enim programom in dejstvom, da Powershift 2.0 TDCiju vzame nekaj živahnosti, vendar nas pri tej opazki ne razumite napak; dvolitrski turbodizel je še vedno dovolj močan, da se vam ne bo kolcalo po dodatnih kilovatih in 'njutnih'.

Bi se pa prilegel trši občutek podvozja (poglejte ta platišča in nebalonasta obuvala). C-Max je lepo vodljiv enoprostorec, za uporabo katerega vam sploh ni treba odpreti navodil za uporabo. No, če hočete izklopiti ESP (le zakaj bi ga? ), boste v navodilih našli opisan postopek (zamudno, prek izbirnega računalnika), knjižica pa bo v pomoč tudi pri zlaganju sredinskega sedeža in spreminjanju C-Maxa iz petseda v zelo prostorni štirised.

Fordovega najmanjšega limuzinskega kombija bodo veseli predvsem ljubitelji visokega sedenja in lahkotnega vstopanja ter izstopanja in tisti, ki od takšnega tipa avtomobila pričakujejo prilagodljivo zadnjo klop, ki se zloži tako, da nastane ravno dno povečanega prtljažnika. Pri testnem C-Maxu nismo pogrešali prav ničesar, saj gre za najbogatejšo opremo, kar potrjuje tudi cena.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič