Ford Ecosport 1.0 Ecoboost Titanium

Se spomnite evropskega Fordovega Fusiona? Upam, saj jih je še kar nekaj na naših cestah. To je bila evropska različica zamisli, ki so jo fordovci v Braziliji predstavili že pred dvema desetletjema! Dokaj škatlasta oblika, ki omogoča dovolj prostornosti in tudi primerno preglednost zunanjosti. Nič drugega ni EcoSport, Fordova novost, ki tudi ni več ravno vroča, saj je pravzaprav le naslednji rod brazilskega Fusiona (tam že več kot dve leti na trgu). Oblikovno se EcoSport ni veliko oddaljil od prej omenjenega, le da so Fusion nekoč prodajali kot majhen enoprostorec, EcoSport pa je v Fordovem besednjaku SUV.

Po naše pa kar križanec. Videz z nadomestnim kolesom na zadku morebiti koga res spominja na prave terence. Tudi namestitev kabine je takšna. A mu manjka osnovni sestavni del pravih terencev – štirikolesni pogon. Pa saj veste, pri avtomobilih niso pomembne lastnosti, ki jih uporabnik ne potrebuje, ravno to je osnova vsakega križanca. Logično? No, kaj pa je pri prodaji avtomobilov sploh logično! To velja ne nazadnje tudi za ime tega našega zanimivega predmeta preskusa v tokratnem testu. EcoSport? 'Eco' je pripona, ki se največ uporablja kot okrajšava za ekološke ali ekonomske (gospodarne) pridevke. Za 'Sport' pa najbrž ni treba razlagati, kaj naj bi predstavljal.

Gre pri EcoSportu torej za ekološko-gospodarnega športnika? Pri Fordovem izdelku, ki se ponaša s takšnim imenom, bi le težko našli kakšno lastnost, ki nakazuje na to. Ime v tem primeru res nič ne pove! Ampak to ne pomeni, da je z avtomobilom karkoli narobe. Medtem ko tržnikom najbrž ni bilo čisto jasno, kaj se (vodstvo?) od njih pričakuje, so konstruktorji dobro opravili svoj posel. Naš preskušeni EcoSport je poganjal bencinski trivaljnik, znan iz kar precej drugih Fordovih modelov, nekajkrat tudi nagrajen z naslovom motor leta. Skorajda vse, kar je pri tem avtomobilu mogoče izbrati pri dodatni opremi, je bilo v njem. Na takšno stanje opozarja dodatek Titanium.

Primerno zmogljiv motor je kljub razmeroma majhni prostornini kar primeren pogonski stroj, tudi za več kot 1,3 tone težak EcoSport. Masa sicer nekoliko vpliva na ne ravno tako zgledno gospodarno porabo – če želi biti voznik hiter in dinamičen. Priganjanje v višje vrtljaje in predvsem hitrost, večja od 100 kilometrov na uro, poženeta porabo goriva v manj 'eko' razmerja, a tedaj se vozniku lahko zazdi, da je v tem križancu prebudil vsaj nekaj športnega duha! Tako pač je s sodobnimi stroji – zdaj je varčna vožnja mogoča, lažja in enostavnejša, a se z njimi vozniki lažje držijo osnovnih zahtev, navsezadnje tudi omejitev hitrosti in drugih prometnih predpisov. EcoSport je glede prostornosti zgleden in je v nasprotju z nekaterimi drugimi pravkar predstavljenimi tekmeci glede primernosti prostora na zadnjih sedežih in v prtljažniku med tistimi, ki v razredu dolžine dobrih štirih metrov ponujajo največ. Tudi voznik in sovoznik se ne moreta pritoževati glede svojega položaja, vozniku pa se lahko zdi tudi osnovna ergonomija povsem sprejemljiva.

EcoSport pa še ni bil deležen Fordovega posodobljenega pristopa oblikovanja sredinske konzole in upravljalskega dela (zaslona in gumbov) na sredini armaturne plošče. Zato uprav-ljanje funkcij zahteva nekaj več časa za privajanje. Tistim, ki ste že doslej vozili Forde, pa sploh ne bo delal težav. Vrnimo se še malo h karoseriji, pravzaprav k zadku. Tam boste našli nenavadno rešitev odpiranja prtljažnih vrat, nanje pa je lahko celo pritrjeno nadomestno kolo. V kombinaciji vrat in kolesa, ki se k sreči vsaj odpirajo tako, da v prtljažnik lahko dostopamo z desne, je težava predvsem masa, kar pri odpiranju in zaustavitvi vrat povzroča težave. Če se morebiti zdi namestitev kolesa zadaj komu posrečena, ima kar precej možnosti, da bo ob uporabi mnenje celo spremenil.

Tudi zaradi tega, ker je treba pri vzvratni vožnji vedno misliti na dodatno dolžino in zagotovitev prostora, da lahko vrata potem celo odpremo. Ford se je z EcoSportom podal med ponudnike 'vroče robe', manjših križancev. A je tale njihov izdelek popolno nasprotje privlačnih bratrancev – Kuge in Edgea ...

Tomaž Porekar foto: Saša Kapetanovič