Ford Edge Sport 2.0 TDCi 154 kW Powershift AWD

Res malo je na svetu voznikov oziroma kupcev, ki točno vedo, kaj jih zanima, ki se vse življenje vozijo zgolj in samo z enim modelom avtomobila. Večina nas sicer ve, kaj nam je všeč, a vedno se najde kaj novega, nekaj takega, kar zdrami še tako trdno prepričano vozniško dušo. Ford se je v enega od najuspešnejših avtomobilskih segmentov pripeljal precej pozno. V opravičilo jim je lahko dejstvo oziroma odločitev, da bodo v prihodnje izdelovali le še prodajno uspešne modele.

Tudi zaradi tega bo prodajna paleta malenkostno okrnjena, saj nekaterih modelov ne bo več, a po drugi strani tudi v Evropo prihajajo novi. Ford je v Evropi v razredu prestižnih terencev novinec, kar seveda ne moremo trditi za avtomobilski trg onkraj luže. Na ameriškem trgu je Ford prepoznaven v vseh avtomobilskih razredih. In iz ameriškega se je v Evropo pripeljal tudi Edge. Tam je to ime že leta poznano, v Evropi ga šele spoznavamo. Delno lahko zasluge seveda pripišemo Fordovi filozofiji svetovnega avtomobila, zaradi katere se vse več avtomobilov povsem enakih vozi po različnih svetovnih trgih. Edge se je pripeljal v Evropo z odlično popotnico.

Lani je bil v Severni Ameriki (kjer ga tudi izdelujejo) v svojem razredu najbolje prodajano vozilo, saj se je zanj odločilo več kot 124.000 kupcev, kar je skoraj 15 odstotkov več kot v preteklem letu. Tudi na podlagi teh številk so se pri Fordu odločili, da Edge pripeljejo v Evropo. Seveda pozno, a bolje tako kot nikoli. Vendar pri Fordu vseeno zatrjujejo, da prinaša vrhunsko udobje, dovršene tehnologije za pomoč vozniku in najboljšo vozno dinamiko v svojem razredu. Ob teh besedah bo marsikdo zastrigel z ušesi, toda dejstvo je, da je v njih tudi nekaj resnice. Precej samozavestno sicer je, da se pojaviš na trgu in hočeš biti takoj najboljši, a po drugi strani ti uspe le, če si dovolj optimističen. In pri Fordu, ko je govora o novincu, brez dvoma so. Polno ime testnega modela razkriva večino. Zaradi opreme Sport je bil Edge opremljen z drugačnim sprednjim odbijačem, tudi sprednja maska je bila namesto v krom odeta v temno barvo. Na strehi ni bilo vzdolžnih nosilcev, bili pa so dvojna izpušna cev s kromirano obrobo in kar 20-palčna zelo všečna aluminijasta platišča. Tudi notranjost je zaradi opreme Sport drugačna. Izstopajo športne stopalke in sedeži (ogrevani in hlajeni) ter veliko panoramsko okno, očem nevidno pa je tudi športno vzmetenje.

Ford Edge je kupcem v Sloveniji na voljo zgolj z dizelskim motorjem, pri čemer je mogoče izbrati 180 ali 210 'konjev'. Jasno, k testni opremi Sport pritiče močnejši motor. Ta se v praksi povsem izkaže, sploh če vemo, da Edge v dolžino meri skoraj 4,8 metra in tehta le nekaj manj kot dve toni. Do 100 kilometrov na uro pospeši v nekaj več kot devetih sekundah, največja hitrost pa je 211. Dovolj? Najbrž za večino da, a po drugi strani in predvsem v primerjavi s konkurenti nekoliko manj. Zadnje omenjam predvsem kot odgovor na Fordovo trditev, da bo Edge ponujal v svojem razredu najboljšo vozno dinamiko. To seveda ni res, a brez skrbi, za povprečnega voznika jo je vseeno več kot dovolj. Najbolj pomembno je dejstvo, da se Edge v ovinkih kljub svoji velikosti in predvsem višini pretirano ne nagiba in navsezadnje dopušča tudi precej dinamično vožnjo. Zahvalimo se lahko tudi dvosklopčnemu samodejnemu menjalniku, ki svoje delo opravlja več kot zadovoljivo, in stalnemu štirikolesnemu pogonu. Morda bo kak­šen voznik pogrešal malce bolj mogočen volanski obroč.

Saj ne, da temu kaj manjka, a takšen, kot je v Focusu oziroma Mondeu, vendarle ne sodi v tako prestižen avtomobil. Kot že omenjeno, je tudi Edge opremljen s številnimi varnostno-asistenčnimi sistemi. Izpostavimo radarski tempomat, ki sicer deluje dobro, a ga prevečkrat (vsaj na avtocesti) in v ovinkih zmotijo vozila na desnem voznem pasu. Posledično avto zavira, čeprav na levem pasu ni nikogar pred nami. Po drugi strani pa je res, da je bolje, da zavira večkrat kot enkrat premalo. Dodatno omembo si zasluži sistem za aktivni nadzor šumov. Ta po enakem sistemu, kot delujejo slušalke z odpravljanjem šuma, izniči nezaželene zvoke v potniški kabini in seveda poskrbi, da je ropota v njej bistveno manj, kot bi ga sicer bilo. Tako je vožnja precej tiha, saj v kabino ne prihajajo (oziroma so precej omejeni) zvok motorja pa tudi nekateri zvoki iz zunanjosti. Posledično je treba biti malce bolj pozoren, kaj se dogaja okoli nas.

A pri tem spet na pomoč priskočijo sistemi oziroma kamere, ki preprečujejo nalet na vozilo spredaj, opozarjajo na vozila za vozilom, na voljo pa je tudi sprednja kamera, ki pomaga vozniku videti še 'okrog vogala'. Če s čim, potem Edge navduši s prostornostjo. Predvsem s tisto v prtljažniku, ki že v osnovi navduši, z zlaganjem zadnjih naslonjal pa je za prtljago na voljo kar 1.847 litrov, kar je po Fordovih informacijah celo največ v razredu. Razlogov za pritoževanje nimajo niti potniki na zadnji klopi, drugače pa je spredaj, kjer si bo marsikateri višji voznik zaželel večji pomik sedeža nazaj. In verjetno bolj proti tlom, saj se v avtomobilu sedi precej visoko. A kakorkoli že, z vsemi naštetimi plusi in minusi je Edge izjemno zanimiv avtomobil. Morda malce neumestno, a Edge očara že z vonjem v notranjosti, ki je takšna kot v večini ameriških avtomobilov.

Delno je tudi zaradi zadnjega počutje v njem drugačno. In takšen je avto. A drugačen v pozitivnem smislu, saj se ljudje na slovenskih cestah obračajo za njim in ga z gestami in besedami odobravajo. Kar pomeni, da so pri Fordu na dobri poti. K temu bo zagotovo pripomogla tudi cena avtomobila. Ta sicer ni majhna, a je Edge v primerjavi s podobno opremljenimi konkurenti cenejši. Kar pomeni, da bo nekdo za manj dobil več. Predvsem več drugačnosti in izstopanja iz sivega povprečja.

Sebastjan Plevnjak foto: Saša Kapetanovič