Test: Ford Edge Vignale 2,0 TDCI 154 kW Powershift AWD

Vtis ostaja tudi pri še nekoliko bolj bogato opremljeni različici z oznako Vignale. Na spisku opreme, ki je v ta Edge že vgrajena, je veliko uporabnih stvari - a ne toliko, da mu ne bi mogli dodati, kar je vredno doplačila. Na spisku doplačil je presenetljivo tudi vrsta varnostnih pomočnikov pa tudi tako uporabnih zadev, kot sta sistem za pranje žarometov ali električno nastavljiv volanski obroč ter tudi ogrevanje in hlajenje sprednjih (usnjenih) sedežev.

Ne bo pa razprava o tem, kaj je že všteto v ceno in kaj je na voljo za doplačilo, spremenila dejstva, da je Edge presenetljivo dobro prevozno sredstvo. Pri zasnovi notranjosti se Edge že lahko pohvali z dovolj velikim zaslonom na dotik. Večino upravljavskih funkcij opravljamo prek tega zaslona (ter prek številnih gumbov na naperah volanskega obroča). Dobro povezljivost s pametnim telefonom zagotavlja Fordov sistem Sync3. Edge ima sicer že iz drugih Fordov znane sestavne dele armaturne plošče in osnovne 'sestavine' voznikovega okolja, toda vozimo se tako ali tako le z enim, in pravzaprav ta 'neinventivnost' sploh ne moti, ker je ergonomija tudi v njem ustrezna.

V evropsko izvedenko te ameriške Fordove uspešnice vgrajujejo le dvolitrski turbodizelski motor. V izvedenki z 210 'konji' ga poznamo že iz nekaterih drugih večjih Fordov, kar lahko rečem tudi za menjalnik z oznako Powershift. Šeststopenjski dvosklopčni menjalnik so pri Fordu prilagodili tako, da se obnaša po ameriško, kot klasični samodejni, in voznik težko ugotovi, da gre pravzaprav za menjalnik z dvema sklopkama, ki pri nekaterih izvedenkah drugih izdelovalcev povzroča precej težav pri speljevanju. Fordovi inženirji so tu opravili dobro delo in z Edgeom ni težav niti med počasnim premikanjem ob parkiranju ali podobnimi manevri. Poletni preizkus delovanja štirikolesnega pogona se lahko običajno opravi zgolj na kakšen deževen dan. Med našim testom ga ni bilo, a izkušnje z zdrsljivih dalmatinskih cest vseeno pričajo o tem, da k stabilnosti v ovinkih pomembno prispeva.

Omeniti je treba tudi, da je na presenetljivo visoki ravni vozno udobje. K temu seveda precej prispeva učinkovito, čeprav na bolj rebrastih cestah včasih malce trdo vzmetenje, nekaj tudi zelo udobni sedeži. Usnjenim v Vignaleju lahko sicer očitamo dodaten rob (v primerjavi s tistimi s klasičnim blagom) na sedalnem delu, ki ni na pravem mestu in včasih pritiska na mišice v stegnih, v toplih dneh pa se zelo izkaže njihovo dodatno hlajenje. Za dober vtis v kabini poskrbi še prostornost, saj Edge svojo velikost kaže tudi v notranjosti. Še zlasti bodo to cenili tisti, ki hočejo s seboj vzeti več prtljage. Prtljažnik zadovolji tudi ob uporabi petih sedežev, z odstranitvijo roloja (ki je neugleden, njegovo zatikanje pa ne prepriča) ga lahko izrabimo do notranjega roba strehe in tako kar precej povečamo.

Ali je prav, da trdim, da je cena glede na vgrajeno opremo primerna, ko avtomobil stane kar 64 tisoč evrov? Na to bo moral morebitni Edgeov kupec odgovoriti sam. Res pa je, da Ford z Edgeom ponuja veliko, več kot nekateri sicer redki tekmeci običajnih avtomobilskih znamk.

Končna ocena

Je znamka Ford primerna zagotovitev za prestiž? Mogoče bo kdo odgovoril nikalno, a njihov največji terenec dokazuje, da za to vrsto terencev Edge ne zaostaja veliko.

besedilo: Tomaž Porekar 
foto: Saša Kapetanovič