Test: Ford Ka+ 1.2 TI-VCT Trend

Ford Ka je v ponudbi znamke sicer že zelo dolgo, saj je na ceste prvič zapeljal leta 1996, v drugi, leta 2009 predstavljeni generaciji pa si je do lani tehniko delil s Fiatom 500. Tako je bilo v Evropi, saj so mu v Braziliji že leta 2014 razvili naslednika, ki si je kot Ford Figo leto pozneje utrl tudi pot v Mehiko in Indijo. Od tam – oziroma iz tovarne v indijski zvezni državi Gudžarat – od lanske jeseni kot Ka+ prihaja tudi v Evropo, kjer mu je Ford seveda namenil precej drugačno vlogo kot njegovima dvema predhodnikoma.

Ford Ka brez plusa v imenu je bil predvsem simpatičen malček za kratka dirjanja po tesnih mestnih ulicah, njegov naslednik pa je postal veliko bolj resen avtomobil, ki so mu v razmerju do Fieste namenili vlogo, kakršno imajo pri drugih znamkah avtomobili, kot so Dacia Sandero, Škoda Rapid, Peugeot 301 oziroma Citroën C-Elysee.

S tem so bolj ali manj opredeljene tudi njegove osnovne lastnosti. Izstopa precej poenostavljena oprema, s katero Ka+ ne skriva dejstva, da bi rad ugajal predvsem tistim, ki si želijo spodoben avtomobil za razmeroma malo denarja. Varnostna oprema je omejena predvsem na zakonsko nujno, a kljub temu ne ostaja le pri tem, saj potnike ščiti šest zračnih vreč, za doplačilo sta na voljo še tempomat in pomoč pri speljevanju v klanec, pri vzvratni vožnji pa lahko pomaga tudi vzvratna kamera.

Vozniki, ki so kdaj sedeli v Fordih prejšnjih generacij, se bodo v svojem delovnem prostoru v Fordu Ka+ takoj znašli, saj je ureditev armaturne plošče precej podobna tisti iz prejšnje Fieste ali katerega drugega modela. Merilniki so povsem klasični in osvetljeni z diskretno zeleno barvo. Čeprav so razmeroma majhni, so dovolj pregledni, enako velja za majhen osrednji zaslon na armaturni plošči, ki poleg avtomobilskih prikazuje funkcije Fordovega razvedrilno-informativnega vmesnika Sync prejšnje generacije. Ta poleg priključkov USB in AUX omogoča prostoročno uporabo mobilnega telefona s pomočjo modrozobega vmesnika in glasovnim upravljanjem osnovnih funkcij telefoniranja in radia. Zadnji je v testnem avtomobilu omogočal tudi predvajanje digitalnega signala. Upravljanje (doplačilne) samodejne klimatske naprave je prav tako precej preprosto in povsem klasično, deluje pa povsem učinkovito.

Kar zadeva vožnjo, je voznikovo delovno okolje dovolj ergonomično, da ni težav. Volanski obroč z doplačilnimi stikali je sicer nastavljiv le višinsko, a je poleg drugih mogoča nastavitev višine sedeža, zato z iskanjem ustreznega položaja sedenja načelno ne bo težav, sploh ker je ročica menjalnika lahko dosegljiva na precej dvignjeni konzoli.

Na razmeroma udobnih – a ne preudobnih – sprednjih sedežih in zadnji klopi se štirje odrasli počutijo dovolj dobro in jim ne manjka prostora, seveda v skladu z razrednimi pričakovanji, petemu odraslemu potniku pa bo prostora in udobja že primanjkovalo. Vsekakor nihče od potnikov ne bo ostal žejen. Ford je notranjosti Ka+ namreč namenil kar osem vdolbin za pločevinke in plastenke. Po dve sta na notranjih oblogah sprednjih vrat, štiri pa na sredinski konzoli delata družbo preostalim odlagališčem, ki jih prav tako ni malo. Kaj pa prtljažnik? Z osnovnimi 270 litri se ne uvršča v trenutni vrh svojega razreda niti v povprečje, a kljub temu zadovolji vsakdanje potrebe mestnih prevoznikov. Poveča se ga s povsem klasičnim zlaganjem zadnje klopi, prav tako je klasično fordovsko in zato nerodno odpiranje prtljažnih vrat – s stikalom na ključu ali armaturni plošči. Tam je poleg stikala za prižiganje luči, zato se vam lahko zgodi, da prtljažnik odprete pomotoma. Nekoliko nerodno je tudi odpiranje odprtine za natakanje goriva z majhno ročico ob voznikovem sedežu.

V Ka+ lahko v vsakem primeru natočite le bencin, ki napaja edino motorno izbiro, klasični atmosferski 1,2-litrski bencinski štirivaljnik, z vbrizgavanjem goriva v sesalni vod, ki je sicer že stari znanec. Z atmosferskimi 85 'konji' na papirju mu ne bi pripisali prehude iskrosti, vendar se v precej lahkem avtomobilu in v kombinaciji s solidno uglašenim in natančnim petstopenjskim menjalnikom povsem živahno spopada z zahtevami vsakdanjih voženj po mestu in okolici. Med vmesnimi pospeševanji na avtocestah in na dolgih klancih pa se pokažejo slabosti razmeroma nizkega navora in v želji po boljših pospeških je treba pač prestaviti prestavo ali dve navzdol. Temu primerno žal postane tudi precej bolj hrupen. Poraba goriva je kljub temu zmerna, saj se je na testu gibala pri 6,9 litrih na 100 kilometrov, na bolj prizanesljivem normnem krogu pa je Ford Ka+ porabil 5,3 litra bencina na 100 kilometrov.

Podvozje je povsem kos motorju in karoseriji, nagibanja je malo, natančen je tudi volan. Ob tem lahko le ugotovimo, da tudi nizkocenovni izdelek, kakršen je Ka+, ne more skriti Fordovega porekla, kar se odraža še v dinamičnem občutku in veselju do vožnje.

Kaj pa oblika? Ta je vsekakor podrejena utilitarni usmeritvi Forda Ka+. Če ga pogledamo spredaj, bi Ka+ z lahkoto zamenjali za katerikoli drugi Ford, od stebrička A naprej pa se vendarle vidi, da je oblika podrejena predvsem temu, da na čim manjši površini zagotovi čim več prostora. Mogoče bi Fordu Ka+ zato lahko očitali nekaj oblikovne neskladnosti, vendar – predvsem v živahni rumeno-črni barvni kombinaciji testnega avtomobila – deluje tudi dovolj privlačno in simpatično, da pritegne marsikateri pogled mimoidočih.

Bi Forda Ka+ torej lahko priporočili? Vsekakor, če iščete simpatičen, uporaben in cenovno razmeroma ugoden majhen mestni avtomobil, motorne zmogljivosti in najsodobnejša razvedrilno-informativna elektronika pa niso na vrhu seznama vaših želja. V tem primeru bi bil Ford Ka+ lahko pravi avtomobil za vas.