Ford Ka 1.2i (51 kW) Titanium Grand Prix

Vprašajmo se, kaj je sploh namen vseh teh kričečih barv, belih črt, pobarvanih platišč in norih detajlov. Biti drugačen. Pa ne toliko od množice kot od svojega sorodnika.

Vemo, da je Ka pravzaprav krvni brat Fiata 500 in da si delita skoraj vse sestavne dele. In ker bi se pri Fordu preveč sramovali tega, da s svojimi značkami opremljajo druge avtomobile, so mogli dodati svoj ščepec soli.

Oblikovno novi Ka ne izstopa toliko, kot je prvi model, ampak sledi precej prepoznavnim hišnim oblikovalskim smernicam. Pravzaprav je videti kot skrčena Ford Fiesta. Nekaj pa je zagotovo: hoče izstopati z edinstvenim oblikovanjem, ki mu ni para.

Predvsem zato, da ubije predsodke, da gre pravzaprav za Fiata, kar jim je odlično uspelo. Poglejte ju, pa iskreno povejte, ali bi lahko dizajna postavili v enako zvrst umetnosti. Če Fiata primerjamo z Da Vincijem, bi bil Ka Picasso.

Ah, ne, spet vzporednice z drugo znamko. Pa naj bo Salvador Dali – dovolj nor, a še zmeraj unikaten in zabaven.

No, seveda niso vsi Kaji tako odštekani, kot je bil testni primerek. Ta je bil namreč opremljen s paketom opreme Grand Prix.

Mogoče je slišati preveč športno glede na to, kakšne so prve asociacije ob pogledu na avto. Najbrž bela platišča še najbolj nakazujejo na športnost. Je pa vsekakor zanimiv pogled na avto; če bi med testom imeli v avtu števec pogledov in nasmehov mimoidočih, bi se ustavil pri precej visoki številki.

Notranjost vas prav tako ne pusti ravnodušnih. Kopica pobarvanih delov armaturke, sedežev in vratnih oblog. Všeč nam je bila postavitev prestavne ročice, saj je v kratkem dosegu roke, primanjkovalo pa nam je odlagalnih mest za drobnarije.

Še najbolj priročna je bila stropna mrežica, ki je kot naročena za odlaganje mobilnega telefona, težava je bila le, da smo se težko navadili nanjo in mobilnik venomer pozabljali pod stropom. Čeprav je spredaj dovolj prostora tudi za voznike visoke rasti, je položaj za volanom precej neroden.

Volan je namreč nastavljiv v višino, sedi pa se tudi precej visoko. Nasploh so sedeži precej slabi, saj ne ponujajo dovolj bočne opore. Volanski obroč je prijeten, so pa gumbi za upravljanje avdiosistema postavljeni precej nizko, zato je treba ob uporabi vsakič premakniti roke na volanu.

Svojevrstno je tudi odpiranje prtljažnika – ta se odpira le z gumbom na ključu ali neposredno na ključavnici, gumb na ključu pa deluje le, če je avto ugasnjen. Kot naročeno, da si sami zaprete ključ v prtljažnik.

Tokrat smo na testu gostili bencinsko različico Kaja. 1, 2-litrski agregat z močjo 51 kW smo morali kar priganjati, da smo ujeli ritem prometa. V mestu smo se še počutili dinamične, medtem ko je na avtocestah treba precej gledati v vzvratna ogledala in paziti na hitrejše. Omenimo še, da je motor pri priganjanju precej glasen, pa tudi le petstopenjski menjalnik naredi svoje.

Vožnja in občutek za volanom sta po pričakovanjih odlična. Mogoče zaradi motornih zmogljivosti niste najhitrejši v ovinkih, a je občutek nedvomno tak. Volan je precej natančen, podvozje pa precej trdo nastavljeno. Tako je čutiti vse, kar se s ceste prenaša na kolesa.

Nekaterim se bo podvozje zdelo trdo, a kaj hudiča, saj ste vendar kupili avto z imenom Grand Prix! Vživite se – konec koncev je to ena redkih stvari, ki ga loči od Fiatove Petstotice.

Prav tisti nasmehi in pogledi na ulici so dokaz, da Ford Ka trka na vrata kupcev. Trka s svojo simpatičnostjo, drugačnostjo in svojim ujemi-me-če-zmoreš značajem. Zabaven avto s precej dobrimi lastnostmi, ki se človeku prikupijo. Res ima tudi kakšno nenavadno – pa kaj, tudi Salvador Dali je imel navzgor obrnjene brke!

Saša Kapetanovič, foto: Aleš Pavletič