Ford Mondeo 2.0 TDCi DPF (103 kW) Titanium

Potomec česa? Galaxyja in Scorpia? ! ? »Hahaha, spet se bodo izgovarjali na tiskarskega škrata, « boste verjetno komentirali uvod v ta tekst. A ni res. Nismo zgrešili, škrata pa smo poslali domov spat. Le provociramo z dejstvom, da je Mondeo tako zrasel, da morate na parkirišču točno zadeti notranje robove črt, ki označujejo parkirna mesta, sicer boste zasedli dve mesti. Naj opozorimo le na nekaj podatkov.

Leta 1985 je bil predstavljen Ford Scorpio, ki je bil dolg 467 centimetrov. Deset let kasneje so pokazali Galaxyja, ki je bil z dolžino 461, 5 centimetra ogromen, a z vidika najnovejšega Mondea pravi malček. Scorpio je leta 1994 dobil zelo ameriški videz, zato je tudi zrasel na 482, 5 centimetra, Galaxyu pa so leta 2000 po oblikovni osvežitvi namerili 464 centimetrov. Po petih letih so na avtomobilskem salonu znova sneli prevleko in Galaxy je s 482 centimetri spet navdušil z velikostjo prikupno oblikovane karoserije. A proti novemu Mondeu, ki se bohoti kar na 484, 4 centimetra skupne dolžine, je še vedno majhen, skromen. Čeprav o skromnosti skoraj pri petih metrih le težko govorimo.

Ali avtomobilska industrija pretirava z velikost­jo, je vprašanje, na katerega ne vemo točnega odgovora. Če na stvar gledamo, ko sedimo za volanom, je verjetno odgovor negativen. Če pa spadamo med naključne opazovalce, bo verjetno pozitiven. Mondeo je velik, ogromen.

V notranjosti tega verjetno ne boste takoj zaznali. Se pa boste morali za nežno božanje kolena vaše (sosedove) drage žene kar pošteno stegniti, da o tem, da otrocih na zadnjih sedežih niso več na dosegu roke prednjih potnikov, sploh ne govorimo. Vendar, lepo prosim, poglejte v prtljažnik. Nikoli si ne bi mislili, da je lahko dostavnik tako lepo oblikovan! Pri Fordu so zadek povečali, tako da je luknja v prtljažniku večja od vaše sobe. Vanjo lahko zmečete vso šaro, tudi zaradi dolgega previsa čez zadnji kolesi.

Mogoče se zdi upravičeno vprašanje, zakaj niso v izvrstno založeni različici Titanium že v osnovni opremi tudi parkirna tipala, ki jih pri tako velikem avtomobilu in mestnem manevriranju še kako potrebuješ. Tako lahko le ugibaš, kaj se dogaja tam zadaj, tri ali štiri metre proč od oči malce prestrašenega voznika. A ne glede na izdatne dimenzije lahko mirno potrdimo, da so Fordovi oblikovalci ‘zadeli’ z obliko.

Ta je prepoznavno Fordova, predvsem pa športna (le poglejte velika zračnika na nosu avtomobila) in hkrati elegantna (svetleč krom okoli maske, stranskih smernikov in bočnih šip). Črna barva podrobnosti le še poudari, a prav zaradi tega ga lahko neprenehoma vozite v pralnico. Vsak umazan avtomobil je grd, še posebej pa črn, kajne? Pri zunanjosti bi lahko izpostavili le majhna kolesa - Mondeo je z izvirnimi 16-palčnimi kolesi videti kot večji Mini dolgo tega (saj se še spomnite, da je imel kolesa samokolnice, kajne? ), zato boste verjetno tisti, ki dajete prednost videzu, zelo verjetno takoj obkljukali dodatno opremo pod zaznamkom 17-palčna aluminijasta kolesa z boljšimi gumami. Mi bi, a o tem kasneje.

V notranjosti znova srečamo zmes elegance in športnosti. Medtem ko lahko med eleganco takoj uvrstimo kakovostno plas­tiko na armaturni plošči (okoli prestavne ročice in radia je temna plastika, na kateri se takoj poznajo prstni odtisi, na sredinski konzoli pa videz brušenega aluminija razbije monotonost), je položaj za volanom izrazito športen. Mondeo je na splošno prvi avtomobil, pri katerem je vzdolžni pomik športno oblikovanega volanskega obroča tako radodaren, da ga lahko zlahka precej povlečeš k sebi in dobesedno pestuješ v naročju.

Tudi sicer je ergonomija voznikovega prostora dobra. Sedež je športen, mogoče za razmajane hrbte preveč mehak, a vendar oborožen z izdatnimi bočnimi oporami. Pred voznikovimi očmi se nato razpre lep pogled: na sredinski konzoli uporaben radio s CD-predvajalnikom (predvaja tudi datoteke v MP3-formatu in ima možnost povezave s telefonom), pod njim razvajajoča dvodelna klimatska naprava, točno pred očmi voznika pa kraljuje velik osrednji zaslon. Klasični merilniki so vsaj pri boljših različicah (kamor oprema Titanium tudi sodi) odrinjeni na stranski tir.

Polovico instrumentne plošče namreč zasede velik in pregleden zaslon, prek katerega lahko razberemo podatke o radiu, prevoženi poti, povprečni porabi, dometu itd., medtem ko sta merilnik vrtljajev in hitrosti potisnjena vsak v svoj kot. To še ni tako moteče, čeprav smo videli že bistveno bolj pregledne merilnike hitrosti, je pa malce čudno, da so merilnik količine goriva (in tistega za temperaturo hladilne tekočine) tako potisnili v kot, da podatke komaj razbereš.

O. K., lahko nas imenujete tradicionalisti ali še kako sočneje, vendar je dejstvo, da polovico zaslona, ki je najbolj vidna, ob normalnih pogojih zaseda obris avtomobila, ki ima prižgane luči. Tudi če pustimo ob strani to, da morate za dnevne luči pri tem avtomobilu doplačati (zato verjetno testni tega ni imel! ), je malce nesmiselno, da je na velikem zaslonu glavni podatek, ali so luči prižgane ali ne (ob tem pa je očitno pomemben še podatek o trenutni radijski postaji, ki je izpisan že na radijskem zaslonu), podatke o hitrosti, količini goriva in podobne, očitno nepomembne zadeve pa so stisnili v kot. No, stanje le ni tako kritično.

Pohvaliti moramo razumljiv in preprost vmesnik, ki ga uprav­ljamo z volanskimi tipkami, vendar nas je kar nekaj, ki bi raje kot zaslon imeli klasične merilnike (glej letošnji AM 11, kjer sta prikazani obe možnosti). Če s pogledom nadaljujemo v desno, vidimo ličen zagonski gumb. Super, lahko ključ pozabimo v žepu? Ne. Zagon je mogoč le s pritiskom na gumb, vendar pa je odklepanje in zaklepanje avtomobila še vedno klasično, zato o kakšnem popolnem ‘keylessu’ (odklepanje in zagon s ključem v žepu) pri tem Mondeu ne moremo govoriti.

Zakaj je tako, čeprav je večina tekmecev že oborožena z ‘občutljivimi’ kljukami, ne vemo. V tem pogledu je recimo Laguna, katere test ste lahko prebrali nekaj strani prej, veliko boljša. A če zanemarimo nekaj pomanjkljivosti, vas bo večina tehnike navdušila. Motor je dvolitrski, turbodizelski, s tehnologijo skupnega voda. Moči je dovolj, da boste zlahka sledili hitrejšemu prometnemu toku po avtocesti, so pa je 103 kilovati kar malce premalo, če je avtomobil obtežen z nekaj prijatelji in njihovimi potovalkami.

No, mehkobo podvozja in slabše gume smo opazili že pri razbremenjenem avtomobilu, omenjeni težavi pa sta postali še očitnejši pri polno naloženem Mondeu. Mogoče smo res veliko pričakovali, saj je Mondeo vedno slovel kot avtomobil, ki se izvrstno pelje. Športnik med limuzinami, skratka. Kar nekaj generacij je bil merilo preostalim. A nekateri smo bili nad novim malce razočarani. Najprej smo sumničavo pogledovali proti gumam, ker so kljub skromni kilometrini precej drsele, a motečega vzdolžnega in tudi prečnega nagibanja karoserije ne moremo prevaliti le na gume.

Ne razumite nas narobe! Volanski sistem je odličen, natančen, komunikativen in zaupanja vreden, šeststopenjski ročni menjalnik hiter, natančen in tih ne glede na to, ali je zunaj minus ena ali plus 20, ter podvozje udobno in kar malce športno pri umirjeni vožnji. Še vedno zelo dobra kombinacija, sploh s trenutno najmočnejšim turbodizlom! A ko hočete od avtomobila nekaj več, ko postanejo ovinki ostrejši in ukazi na volanu in stopalkah drznejši, začne Mondeo nadležno nihati, kar vsekakor nismo pričakovali od tistega, ki naj bi na novo postavil merila.

Pri podvozju in gumah se je recimo Laguna bolje odnesla - očitno so francoski avtomobili postali trši (športnejši), nemški pa mehkejši (udobnejši)! Narobe svet . . Zato bi bili pri Avto magazinu verjetno prvi, ki bi dokupili večje in zmogljivejše gume, kar bi se verjetno poznalo tudi pri dinamiki podvozja.

Skoraj pet metrov prostornosti, udobja, lepote, kančka športnosti in zvrhane mere varnosti (serijskih sedem varnostnih blazin, IVD oziroma ESP, sledljivi žarometi) prepriča ne glede na to, da smo mu našteli kar nekaj pomanjkljivosti. A saj veste, kaj pravijo: popolnost je dolgočasna. Novi Mondeo pa je (v dobrem pomenu) zelo daleč od dolgočasja . .

Aljoša Mrak

foto: Aleš Pavletič