Ford Mondeo Karavan 2.0 TDCi Titanium X

Prav zanimivo je, ko se ob novem kombijevskem Mondeu naključno ustavi stari. Šele tedaj namreč postane očitno, koliko je novi večji. In koliko večji je že na pogled njegov prtljažnik. Ta sicer ni povsem v razrednem vrhu (prehiti ga recimo Passat), a še vedno sodi v kategorijo prtljažnikov, v katerih prtljage ni treba zlagati ? le namečete jo vanj. Ali drugače: če pri dolžini smuči niste pretiravali, se vam zna zgoditi, da jih boste v prtljažnik spravili, ne da bi za to morali podreti tretjino zadnje klopi ali uporabiti odprtino v njej, namenjeno prav smučem.

Seveda pa prtljažnik ni vse. Tale Mondeo se tudi v notranjosti ne izkaže nič slabše kot pri prtljažniku. Dolga medosna razdalja seveda pomeni več notranjega prostora, zato ne bodo razočarani niti voznik niti potniki. Na zadnji klopi je dovolj prostora ne le za komolce in glave, temveč tudi za kolena. Dolgin za volanom ne pomeni prevelike ovire za potnike, ki sedijo za njim, saj imajo ti dovolj prostora, tudi ko so prednji sedeži pomaknjeni povsem nazaj. Sedenje na sredini zadnje klopi je malo manj udobno, a tega smo pri avtomobilih, ki imajo zadaj dva malo bolj poudarjena zunanja sedeža, tako ali tako že vajeni.

Z Mondeovega voznikovega sedeža boste težko slišali kako slabo besedo. Tako sedež kot volan sta nastavljiva v dovolj smeri in imata dovolj pomika, da bodo ugoden položaj dokaj zlahka našli tisti, ki so kak centimeter pod povprečjem, in dolgini. Tudi ergonomija je na visoki ravni ? stikal, ki bi bila od rok, ne boste našli, edina slabost so le komande na volanu (natančneje: način njihove uporabe) in centralni informacijski zaslon (sistema Convers+).

Ta (povsem po nepotrebnem) zasede večino prostora pri merilnikih, zaradi njega je merilnik vrtljajev premajhen in premalo pregleden, hkrati pa ta veliki barvni zaslon med vožnjo ne nudi skoraj nobene uporabne informacije. Na njem ves čas sveti velika grafika avtoradia (in ob tem je uporaben podatek le postaja, na katero je ta nastavljen), poleg njega je shema avtomobila (zna pokazati, ali so luči prižgane, vrata odprta in podobno), ki je med vožnjo prav tako nepotrebna, in samo en podatek potovalnega računalnika.

Zaslon bi lahko bil (oziroma bi po našem mnenju moral biti) vsaj pol manjši ter prikazoval precej več podatkov hkrati. In ker zna biti ponoči tudi ob najbolj zatemnjenih merilnikih preveč osvetljen, je najbolje, da si namesto opreme Titanium X omislite opremo Ghia X. Odpovedati se boste morali sicer odličnima športnima sedežema, a tako pač je.

Dvolitrski dizel pod motornim pokrovom sicer ni najnovejši izdelek in s svojimi zmogljivostmi sodi v spodnji del zmogljivostne lestvice dvolitrskih turbodizlov, je pa tih, uglajen in varčen ter dokaj prožen tudi v nizkih vrtljajih, kar zna biti pri tovrstnih motorjih redka lastnost. Vrtenja v najvišje vrtljaje sicer ne mara, a se mu ne upira, kombinacija s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom pa (ob ne preveč leni voznikov desni roki in levi nogi) poskrbi, da je lahko napredovanje hitro.

Glede na Mondeovo maso (dobro tono in pol brez ‘žive vsebine’) in njegove zmogljivosti poraba na testu ni bila pretirana ? dobrih devet litrov lahko ob ‘varčni’ nogi na stopalki za plin postane tudi precej manj kot osem litrov na 100 prevoženih kilometrov.

Družinski kombiji seveda niso namenjeni divjanju skozi ovinke, je pa lepo vedeti, da Mondeo tudi kot kombi zmore te stvari, če jih voznik od njega zahteva. Vzmetenje je (kljub dobremu blaženju neravnin) dovolj čvrsto, da se avto ne maje kot barka v nevihti, varno (a ne pretirano) podkrmili in zna razveseliti z natančnim volanom, ki nudi (ravno še) dovolj povratnih informacij.

In če k vsemu skupaj dodamo še ugodno ceno ? takle Titanium X vas bo ob vsej serijski opremi (alkantara, dvopodročna klimatizacija, ogrevano vetrobransko steklo, ogrevani sedeži, aktivni žarometi in še in še) stal okoli 30 tisočakov. In to ga (tudi) po cenovnem kriteriju postavlja v sam vrh razreda.

Dušan Lukič, foto:? Aleš Pavletič