Ford S-Max 2.0i Titanium

Kot rečeno: vse, dokler govorimo le o dnevni uporabnosti, se jeziček na tehtnici nagiba v prid turbodizlom. Ko pa seštejemo prirastek pri ceni za turbodizla in odštejemo manjše stroške goriva, se jeziček brez oklevanja nagne na stran bencinskega stroja.

Nič hudega. Če je v igri S-Max, je na voljo čisto uporaben in v celoti spodoben dvolitrski bencinski motor. Na papirju se lepo prebere njegova (največja) moč, malo manj je (v primerjavi s turbodizlom) navdušujoč navor, a nič za to. Tudi za volanom ni bistveno drugače. Takole motoriziran S-Max se v srednjem območju vrtljajev lepo pelje: tiho, mirno (oboje dosti bolj kot turbodizli), pospešuje tudi zadosti suvereno, nekje nad šest tisoč vrtljaji ročične gredi v minuti pa se začne motor počasi upirati naraščanju vrtljajev.

To je pri današnjih bencinskih strojih povsem normalno, čeprav se konkretno pri tem avtomobilu prekinjevalnik vžiga zbudi pri 6.800 vrtljajih v minuti. Delovno področje je kljub temu dovolj široko, da se pet prestav menjalnika lepo ‘zloži’ skozi krivuljo moči. Če motor kljub temu ostro priganjate, se bo v četrti prestavi (z nekaj potrpljenja) zavrtel do kakih 6.600 vrtljajev v minuti, pri čemer bo igla merilnika hitrosti pokazala 190 kilometrov na uro. Pri 5.400 vrtljajih v minuti v peti prestavi je to tudi največja hitrost.

Prav ta motor sicer ni tehnično popoln; že v prostem teku je nemiren (in tresoč), saj igla merilnika vrtljajev niha med vrednostma 800 in tisoč, pa tudi med vožnjo pri konstantnih dva tisoč (včasih celo 500 više) vrtljajih motor včasih rahlo cuka. Zato pa je nad to vrednostjo presenetljivo prijazen, pri štiri tisoč vrtljajih (prevedeno v hitrost: 140 kilometrov na uro v peti prestavi) prav lepo prede in daje občutek, da se izjemno dobro počuti. Takrat je tudi poraba goriva glede na hitrost vozila zelo ugodna. Edina večja pomanjkljivost tega motorja (kot vseh bencinskih) je obnašanje na vzponih – če so ti daljši in strmi, se motor (delno tudi zaradi le petih prestav menjalnika) hitro upeha, hitrost pa pada. Takrat je pač treba pretakniti prestavo niže in se zadovoljiti z manjšo hitrostjo.

Treba je vedeti še nekaj: čeprav zaradi čedne karoserije, ki niti najmanj ne spominja na kak dostavnik (takole črna in z dodat­no zatemnjenimi zadnjimi šipami deluje celo elegantno), S-Max ne deluje kot velik avtomobil, prav to je! To je opazno šele na drugi pogled od zunaj in že na prvega od znotraj. Pa tudi, ko je treba parkirati: S-Max ima precejšen obračalni krog, in čeprav je preglednost okrog avtomobila zelo dobra, vidljivost v zunanjih ogledalih pa odlična, se je parkiranj in podobnih manevrov treba lotiti s premislekom. Dostikrat, vsaj na začetku, se lahko voznik zmoti za polovico (širine) parkirnega prostora . .

Za voznika zadeve ergonomsko lepo tečejo, z izjemo nekoliko nerodnih petsmernih tipk na prečkah volanskega obroča, precej oddaljenega predala na vrhu na sredini armaturne plošče in ročice ročne zavore. Ta je res bistveno boljša od tiste iz Alfe 75, a praksa pravi, da je klasična oblika priročnejša. Morda malce zmoti tudi osvetljenost komand: pri najmanjši možni osvetlitvi, ko so merilniki ravno prav osvetljeni za nočne vožnje, so gumbi na osrednji konzoli (klimatska naprava . . ) neberljivi, zato se jih je treba naučiti na pamet. Tudi velik informacijski zaslon med velikima merilnikoma je vedno lepo čitljiv, ‘čist’, tudi lep, a s premalo hkrat­nimi podatki.

Manjše razočaranje je še prtljažnik: litri in oblika so sicer navdušujoči, prilagodljivost (zadaj trije posamični sedeži! ) tudi, a razen tega ne nudi ničesar uporabnega: lepa talna obloga je precej občutljiva (umazanija, praske), mala ‘klet’ je res mala in nepraktično dostopna, majhen je tudi bočni predalček in mesto za pločevinko je daleč spredaj. Kdor pride do prtljažnika z manjšimi kosi prtljage ali z vrečkami, jih lahko le položi vanj in upa, da manjših stvari pri zaviranju ne bo dobil pod stopalke. In ko bo hotel zapreti vrata, bo našel utor za zapiranje le na desni – verjetno ne bi nikogar bolelo, če bi enega postavili še na levo stran.

V nasprotju z marsikaterim podobnim avtomobilom se S-Max prav lepo pelje. Če malce razširimo pojem – že kar nekoliko športno. Gibi prestavne ročice so odlični – kratki in natančni (le pri zelo hitrem pretikanju ročica zahteva nekoliko odločnejšo roko) in večina pravih športnih avtomobilov se lahko zgleduje po tem. Še ena dobra stran je volan, katerega mehanizem je odlično poveden, natančen in neposreden ter v celoti lahkoten za upravljanje. Tudi sedeži so, in to vseh pet, zelo dobri: so ravno prav prilagodljivi (tudi zadaj! ), ravno prav trdi in (za ta tip avtomobila) ravno prav bočno oprijemljivi.

Prednja celo strežeta s petimi stopnjami (učinkovitega) gretja in prav tako s petimi stopnjami (v hladni jeseni nepreverjenega) hlajenja. In ko smo ravno pri opremi – sledljiva žarometa (prižiganje meglenk pri zasuku volanskega obroča! ) sta koristna, zelo koristno (in na voljo le pri tej znamki) je tudi električno ogrevanje prednje šipe, nikakor pa ne odidite iz salona brez parkirnega pripomočka na S-Maxu. Pride prav.

Načelno je torej ‘strah’ pred bencinsko gnanim S-Maxom povsem odveč. Šele najzahtevnejši vozniki bodo pogrešali več navora, to pa je tudi vse. Zaradi domače ekonomije v tem primeru – verjemite – nihče ne bo posebej trpel.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič