Honda Accord 2.0 i-VTEC Comfort

Hud udarec! Če je katera od japonskih znamk resnično vlagala predvsem v razvoj športnih avtomobilov, je bila to brez dvoma prav Honda. Mazda mnogo manj. Torej je jasno, da njuni filozofiji nista nikoli sovpadali. In s čim se morajo pri Hondi ukvarjati danes? Z lastno identiteto. Na trgu sta namreč dva, marsikateremu mimoidočemu izredno podobna avtomobila, ki ju je treba ločiti. Pa »tragedija« morda sploh ne bi bila tako velika, če pri Mazdi ne bi ob vsem tem izdelali odličnega avtomobila.

Nič kaj dobra popotnica, ni kaj! Dokazati, da ne šteje le zunanja podoba, ampak tudi geni, nikakor ni lahko delo. Še posebej ker tega ni mogoče okusiti z očmi. In kaj torej preostane Hondi? V tem trenutku le sloves, ki so si ga zgradili v vsem tem času. Po zaslugi močnega razvoja vsaj v tem pogledu ne pešajo.

Tehnologija prilagodljivih časov in hodov odpiranja ventilov (VTEC) je na primer njihova »pogruntavščina«. Prav tako nadgradnja - VTi. In motorji, ki se pohvalijo s tema dvema oznakama, so še danes marsikateremu avtomobilskemu proizvajalcu velik trn v peti. Tudi dinamika in preostala mehanika štejeta seveda Hondi v prid. Toda ali je vse to dovolj?

Za enakovreden boj s tekmeci zagotovo ne. To so pri Hondi spoznali že s prejšnjo generacijo Accorda. Odličen avto je bil premalo privlačen. In ker ljudje še vedno kupujemo predvsem z očmi, recept pač ni bil uspešen. Toda očitno je zaleglo! Novi Accord je všečen in hkrati tudi z detajli precej zanimiv avto.

Prednje luči imajo na primer ločene žaromete, prav tako zadnje. In to je danes »in«. »In« je tudi krom, zato so z njim prevlečene kljuke ter obrobljena stekla na vratih. Seveda ne smemo spregledati smernikov, vgrajenih v vzvratna ogledala, pa tudi agresivnih petkrakih 17-palčnih platišč ne, ki pa spadajo že v paket dodatne opreme.

Toda gledati novega Accorda z razdalje nekaj metrov, še ni dovolj, da bi lahko izvedeli, kaj ponuja. Za to je treba vanj tudi sesti. Sedež je odličen. Izdatno nastavljiv, anatomsko izoblikovan in z dobrima bočnima oporama. Podobno velja za volanski obroč. S tremi prečkami, 380 milimetri premera, izdatno nastavljivostjo, dekorativnimi vložki, ki spominjajo na kovino, in stikali za ukazovanje avdiosistemu - ja, prav ste prebrali, novi Accord je končno dobil tudi lastni avdiosistem - je lahko marsikateremu tekmecu le za vzor.

Pa ta avto sploh ni športnik, le prihaja iz takšne družine. Merilniki se po novem bahajo s tehnologijo Optitron. Da opazite to, vam ni treba zagnati motorja. Dovolj je že, če odprete voznikova vrata, in že zasvetijo v rahlo zasenčeni oranžno-beli barvi.

Prijetno pa bodo presenetile tudi stopalke. Na pogled sicer niso nič posebnega, toda ravno prav so razmaknjene, da lahko posegamo po stopalki za plin tudi med zaviranji, odlična pa je tudi opora za levo nogo. Ni kaj, ergonomija je v novem Accordu resnično napredovala. To opazite tudi, ko se zazrete v stikala. Ta so zdaj končno nameščena tako, da so očem vidna, predvsem pa tam, kjer jih pričakujemo. In vrh vsega - tudi ponoči osvetljena!

Ko obrnete ključ in zaženete 2, 0-litrski motor v nosu, se ta oglasi prav tako kot vsi preostali Hondini agregati. Odločno. To pa je tudi vse, kar lahko izveste o njem. Kratica i-VTEC, skrita povsem na dnu zadnjega stekla, vam namreč ne razkrije čisto nič več. Je pa dejstvo, da je povsem nov tudi ta. Prostorninsko se sicer v primerjavi s svojim predhodnikom ni veliko spremenil - za en sam kubični centimeter - zato pa ima novinec zdaj kvadratno razmerje med vrtino in gibom (86 x 86), osem »konjev« več moči ter dodatnih šest Nm navora. Nič pretresljivega. Da je to res, ugotovite tudi na cesti.

Pospeševanje je zvezno, brez nepotrebnih sunkov v višjem delovnem območju, motor »vleče« spoštljivo že iz nizkih vrtljajev, petstopenjski menjalnik z odlično preračunanimi prestavnimi razmerji pa skrbi predvsem za to, da dovolj umirjeno prenaša moč na prednji kolesi. Da občutki varajo, so pokazale šele meritve zmogljivosti. Devet sekund z mesta do hitrosti sto kilometrov na uro? ! Tega izza volanskega obroča pač ni občutiti.

Toda če dobro pomislim, moči temu avtu res ne primanjkuje. Med slikanjem na planinskih ridah sem pravzaprav bolj kot nekaj dodatnih konjskih moči pogrešal šeststopenjski menjalnik, ki bi temu Accordu prišel še kako prav. Tudi na avtocestah. Vse drugo si zasluži oceno odlično. Volan je z 2, 75 zavrtljaja ravno prav neposreden, menjalnik natančen in tekoč, in celo zavore, ki so bile nekoč Hondina velika hiba, se zdaj lahko pohvalijo z naravnost dirkaškimi zmogljivostmi.

Ni kaj, novi Accord me je po dolgem času zopet prepričal, da avtomobili, ki se odlično počutijo tudi med ovinki, še obstajajo. Njegovo vzmetenje predstavlja odličen kompromis med udobjem in športnostjo, kar pomeni, da kratke neravnine požira nekoliko trdo, vendar se zato odkupi med ovinki. Elektronskih pomagal, kot sta ESP ali pa TC, tu ne boste našli. To velja tudi za potovalni računalnik, žal, se pa zato lahko tolažite s samodejno dvokanalno klimatsko napravo. In čeprav zasnove »vse spredaj« ta Honda ne more skriti, pogostokrat, ko je hitrost v ovinkih prevelika, zadostuje že zgolj rahlo dodajanje volana.

Česa podobnega od številnih družinskih limuzin, ki so danes na trgu, preprosto ne moremo pričakovati. In novi Accord se želi priključiti prav njim. Vendar tudi ko mora odigrati to vlogo, je treba priznati, da za svojimi tekmeci v ničemer ne zaostaja. Prostora na zadnji klopi ponuja dovolj, prav tako udobja, in celo v njegov prtljažnik, čeprav bi si zaslužil nekoliko natančnejšo obdelavo, smo brez kakršnihkoli težav pospravili vse naše testne kovčke.

To pa je dokaz, da novi Accord še zdaleč ni kopija ali klon, ampak avto, ki, kot pravimo, s črno na belem upravičuje ime in imidž svojega proizvajalca.

Matevž Korošec