Honda Accord Tourer 2.4 Executive Plus AT

Podaljšan domet! To je to. Veste, avtomobiliste plin 'vznemirja' že vsaj (dobrega) pol stoletja. Včasih zaradi manjše porabe goriva, drugič zaradi cenejšega prevoženega kilometra (kar ni nujno, da je isto), včasih zaradi česa tretjega, vselej pa pride 'nekaj vmes'. Razlogov proti, tistih človeških, je ogromno. Nekaj je tudi razumljivih in sprejemljivih.

Morda je trenutek ravno pravi, da so se pri slovenskem zastopniku za Hondo odločili uradno opremljati pri njih prodane avtomobile, na željo kupca, seveda, z eno najsodobnejših tovrstnih naprav.

Začetni strošek je slabih 1.900 evrov (brez davka), sledijo pa še stroški servisnih pregledov naprave, ki do 300 tisoč kilometrov znesejo dobrih 1.700 evrov. Skupaj torej kakih 4.100 evrov. Poleg naprave zraven spada tudi petletna garancija.

Z uporabniškega stališča za ta denar dobite majhno kvadratno napravico na armaturni plošči in dodatno luknjo za dolivanje plina ob luknji za bencin. Plus nastavek, ki se ga uvije v to dodatno luknjo. Na napravici so gumb za vklop in izklop plinskega pogona ter diodice LED, ki kažejo približno stanje v posodi za plin. Tu ničesar ne morete storiti narobe ali slabo za mehaniko avtomobila. Vse je prirejeno 'telebanom'.

Ni slabo, če že v startu izveste: podatek o dometu na potovalnem računalniku ni (več) zanesljiv, včasih kaže prav smešne, povsem neresnične vrednosti. Diodic LED v soncu ne vidite (dobro), majhna napravica pa oblikovno nekako ne spada na čedno, 'tehnično' oblikovano armaturno ploščo.

Črpalke za plin so precej redke, pa tudi tam, kjer so, so raje ob črpalkah za dizelsko gorivo kot ob tistih za bencin. To pomeni, da morate, če sledite napisanemu pravilniku za dolivanje goriva, najprej doliti eno vrsto goriva, se postaviti v vrsto, plačati, premakniti avtomobil (bog ne daj, da je na črpalki gneča) k črpalki za drugo vrsto goriva, doliti tudi to in spet veselo v vrsto za blagajno.

Tako so si to zamislili recimo pri Petrolu. Med dolivanjem je treba ves čas stiskati gumb za dolivanje na črpalki; zamudno, nadležno, še zlasti v mrazu. Ročko za dolivanje, ki se preprosto pritrdi na luknjo, je treba seveda po končanem dolitju sneti, kar ni težko, a pri tem preostanek plina v spoju glasno pihne ven. In vsaj ena roka vam bo smrdela po 'gospodinjskem' plinu, kar pravzaprav tudi je.

Prednosti? Menda so zaradi dovršene plinske tehnologije motorne zmogljivosti nespremenjene, je pa v praksi občutek izza volana, kot bi bil avtomobil med plinskim pogonom nekaj bolj len.

Trdijo tudi, da je raven škodljivih izpustov daleč pod ravnjo izpustov, ki jih isti motor izbljuva med delovanjem na bencin, in da je za kakih 15 odstotkov manjši izpust ogljikovega dioksida. Kakorkoli, vsaka razlika v vrsti goriva med pogonom, zaznana na našem testu, je v praksi zanemarljiva.

Zadnja slabost takšnega pogonskega sistema je dodatna posoda za gorivo, ki si mora nekje v prenatrpanih sodobnih avtomobilih izbojevati prostor, ali z drugimi besedami: nečemu se je treba odreči. Rezervnemu kolesu, delni prostornini prtljažnika in podobno.

Poglejmo porabo. Ker ob vsakokratnem zagonu motor deluje na bencin, je natančno porabo takole nemogoče izmeriti, so pa okvirne številke dovolj natančne za veliko sliko. A morda tu niti ni smiselno govoriti o primerjavi porabe v litrih na 100 kilometrov; bistveno več pove strošek na prevoženo pot.

Poglejmo naše rezultate: sto kilometrov na plinski pogon znese dobrih sedem evrov, enaka razdalja na bencin pa – 14, 2 evra! ! V času našega testa je bila cena litra bencina 1, 211 evra, utekočinjenega plina pa 0, 669 evra. Je treba tu še kaj dodati?

Plin se, kot vemo, kot pogonsko gorivo lahko uporablja pri bencinskih motorjih in takšen Accord Tourer je kot nalašč za to. Res se zdi s pogonske strani (in še pred upoštevanjem predelave na plin) to še najmanj tipična Honda, saj je prav v pogonu športnost pošteno skrita; motor zaživi pravzaprav šele nad 6.500 vrtljaji v minuti, njegovi lenosti pod to vrednostjo pa ne pomaga niti na dolgo izračunani samodejni menjalnik, ki ima le pet prestav in ki že kar staromodno počasi pretika in deluje.

Odlična, na drugi strani, je mehanika podvozja, ki karoseriji dovoljuje le malo nagiba, a odlično blaži grbine in luknje, pri tem pa se ob podpori zelo natančnega, športnega (torej še ne dirkaškega) volana razveseli vsakega zares hitrega ovinka z velikim polmerom.

Pri tem se vsiljuje misel, da bi bil lahko takšen Accord izjemen potovalnik, če bi le imel dizelski motor. Khm . . Seveda, tudi takšna kombinacija je za to odlična in zelo verjetno tudi boljša.

Če drži, da se stroški naprave za plin povrnejo po 50 tisoč kilometrih, je to že res, če pa pomislite, da uživate v tihem motornem zvoku brez tresljajev, da se kokpit pozimi krepko prej segreje ter da si domet podaljšate za okroglih 100 odstotkov, potem je pravzaprav čudno, da si tega ne omisli vsak lastnik bencinsko gnanega avtomobila, ki letno prevozi kakih 15 ali več tisoč kilometrov.

Toda to je pa že posledica vzrokov, ki jih prav nobena tehnika ne more odpraviti.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič