Honda Civic 1.4I S (4V)

Prvi Civic je bil majhen, skromen »hatchback«, nato pa je modelna družina iz generacije v generacijo postajala čedalje bolj raznovrstna. Leta 1995 je s trakov prišel desetmilijonti Civic pete generacije, leta 1996 pa je zapeljal na ceste prvi Civic, narejen v evropski tovarni v Swindonu. Danes jih izdelujejo na Japonskem (tri- in štrivratno različico), v ZDA (dvovratni kupe) in v Veliki Britaniji (petvratno različico in Aerodeck).

Civici so si na pogled precej različni, vendar pa imajo vsi modeli enako zasnovo podvozja. Enake so tudi osnovne karakteristike, čeprav imata modela z dvojimi in štirimi vrati 60 milimetrov krajšo medosno razdaljo. Testni štirivratni Civic torej prihaja iz Japonske.

Izziv za oblikovalce je bil, kako pridobiti večjo notranjost in hkrati ohraniti kompaktno zasnovo. Novi Civic je nekoliko krajši, širši in višji od predhodnika, vendar z več prostornosti v notranjosti. To kaže na povsem novo zasnovo tega avtomobila, kakor pravijo, od znotraj navzven. Značilna je ravna oblika dna brez sredinskega grebena. Nove prednje in zadnje obese ter kompaktnejši motorni prostor pa so posledično prinesli več prostora za potnike in prtljago.

Oblika nove Honde Civic je limuzinska klasika. Štiri vrata in ločen prtljažnik, kar pomeni dober dostop do vseh sedežev z vseh strani. Za večje kose prtljage v sicer dovolj velikem prtljažniku ni prostora, ker ne gredo skozi vrata, čeprav so odprtino nekoliko povečali. In tudi obdelava vrat je pomanjkljiva, brez obloge. Videti je, kakor da bi bil avtomobil nedokončan.

Pa še klasična japonska slabost: odpiranje pokrova prtljažnika le s ključem ali z vzvodom od znotraj. Isti vzvod ob levi strani prednjega sedeža odpre tudi vrata rezervoarja goriva. Osrednja ključavnica deluje le na voznikovih vratih, na sopotnikovih pa zaklepa ali odklepa le ena vrata. Klimatske naprave ni, vgrajena pa je predpriprava zanjo. Zanjo doplačati še skoraj 300 tisočakov. Čudno za japonski avtomobil je tudi to, da nima ure. Vendar bolje brez nje, kakor pa da bi bila slabo vidna, kar pogosto zasledimo.

Paket opreme je po eni strani bogat, po drugi pa kakor da mu nekaj manjka. ABS z EBD je serijski, dve varnostni blazini tudi, elektrifikacija vseh štirih šip je na mestu, servovolan tudi. Na zadnjih sedežih so pritrdilna mesta isofix. Osrednja klučavnica je, vendar deluje le na voznikovih vratih. Manjka recimo danes tako iskana klimatska naprava. Avtomobil je namreč dovolj drag, da bi jo lahko imel že v serijski opremi.

Po drugi strani pa je štirivratni Civic simpatičen avtomobil. Armaturna plošča s priročnimi, dobro vidnimi, logičnimi in dobro dosegljivimi gumbi in stikali je prijetna osvežitev. Nekoliko moti le radijski sprejemnik, saj je cenen. Merilniki so pregledni in simpatično preprosti, vožnja Honde Civic pa lahkotna naloga.

Motor rad vžiga, še boljša lastnost pa je njegovo veselje do vrtenja in zaloga moči. Kljub relativno majhni prostornini je zelo poskočen, avtomobil pa hiter. Tudi pretirano požrešen ni, postane pa kar malce preglasen v visokih vrtljajih. Motor v testnem Civicu je manjši izmed dveh v ponudbi. Je sodoben agregat, narejen iz lahke litine (blok in glava), ena odmična gred pa krmili po štiri ventile nad vsakim valjem. V primerjavi s predhodnikom ima enako moč in rahlo povečan navor, ki ga doseže pri nižjih vrtljajih kot poprej.

Menjalnik je verjetno ena izmed najšibkejših točk novega Civica. Vsaj testni je bil nesramno nenatančen, prestavljanje v vzvratno prestavo pa je bila že prava loterija. Pravzaprav kar nekako nenavadno za Hondo. Prestavna razmerja so preračunana zelo na kratko, tako da se tudi v peti prestavi motor zvrti do konca, merilnik hitrosti pa se približuje številu 190. Če ne bi bilo preglasnega ropota in nenatančnega menjalnika, bi si novi Civic zaslužil precej višjo oceno. Še posebej, če upoštevamo tudi dobro vodljivo podvozje, zanesljivo lego in zanesljive zavore.

Štirivratna Honda Civic je le ena izmed različic v ponudbi, zato je ni treba niti pogledati, če vam ni všeč. Nekateri so pač zaljubljeni v tako obliko in si jo lahko tudi privoščijo. In pri Hondi jo lahko ponudijo. To pa tudi nekaj velja.

Igor Pucihar

FOTO: Uroš Potočnik