Honda Civic 1.8 i-VTEC Sport

Testna Honda Civic je bila tudi črna. Znotraj. Oboje, rdeče in črno, je kot kamen v stereotip o japonskih avtomobilih, ki bi naj bili zunaj srebrni in znotraj svetlo sivi. Tale Civic je očitno pravo nasprotje.

Še o barvah! Civice te generacije ponujajo seveda tudi v drugih barvah, tudi v srebrni, a se zdi, kot bi ji krvavo rdeča edina pristajala. Ali (morda) črna. Le tako do izraza pride vsaka malenkost, ki si jo je zamislil oblikovalec. In le tako postane zares tiste sorte avtomobil, za katerim se obrnejo vsi, ne le ljubitelji Hond.

Tam daleč na Japonskem so sprejeli drzno odločitev: naj bodo Honde prestižnejše kot doslej, takole - za lažjo orientacijo - v slogu Audijev. Tudi na koncu s ceno. Želja in namera je bila dovolj jasno izražena tako z besedami kot z objavljenim cenikom, kar pomeni, da so se časi Hond izpred desetletja in pol poslovili. Od takrat se namreč spominjamo tistih najbolj vročih Civicov; tistih, ki so bili tehnično odlični, skoraj brez izjeme športni in zaokroženi s sprejemljivo ceno.

Ampak tisti Civici so bili tudi sivi in ’plastični’. Če sedete v novega Civica, vas na stare prav nič ne bo spomnilo: ne barva, ne oblika, ne materiali. Niti najmanjši gumb na armaturni plošči. Le še ime na zadku karoserije. In - ko ste ravno zunaj - niti najmanjša podrobnost zunanje oblike. Drznem si zapisati, da je tole prva Honda z zares dobro obliko zunaj in znotraj. Tudi tiste Honde (na primer Accord), za katere smo še včeraj rekli, da so takšne, so ob Civicu rahlo zbledele.

Padel je še en stereotip: da znajo čedne avtomobile zrisati le v Evropi. Tega je zrisal Japonec. Zunaj in znotraj. Pa se kljub temu novi Civic brez sramu lahko postavi ob bok najdrzneje oblikovanim avtomobilom. Vsaj v tem razredu. Tudi Méganu.

Saj ni skrivnost: tale Civic hoče prepričati, še preden ga sploh vidite v živo. In to mu odlično uspeva. Nato bo vsak, ki ga dovolj zdrami, takoj vprašal po ceni. Sprejemljiva? Še pred odgovorom svetujem: oglejte si ga v živo in (če se le da) se z njim zapeljite. Ne boste razočarani.

Čeprav je Civic športnega videza, je oblika takšna, da je znotraj nje pustila dovolj manevrskega prostora: kabina je pomaknjena močno naprej, da je pogonska mehanika povsem potisnjena v nos avtomobila, vrata so dovolj velika, da je vstopanje in izstopanje lahkotno, in prtljažnik bo presenetil - tako z obliko kot s prostornino ter s prilagodljivostjo. Če izvzamete po tretjini dvižen sedalni del zadnje klopi in z eno potezo (spet po tretjini) prekucljivo zadnjo klop, posebnih novosti v prtljažniku ni, a vseeno navduši.Tudi z dostopnostjo skozi peta vrata in z dvojnim dnom v njem.

Izmerjene razsežnosti notranjosti sicer prav nič ne lažejo, je pa vseeno v Civicu na vseh petih sedežev občutek prostornosti odličen. Potem je tu notranja oblika; sedeži so čedni in športno oblikovani, z ne preveč izrazito, a z dovolj oprijemljivo bočno oporo, na njih pa je koži prijazen material. In seveda: armaturna plošča. Nenavadna, povsem samosvoja zasnova videza in podajanja informacij je očesu takoj všečna, a že v naslednjem trenutku lahko vzbudi dvom: ali zato trpi ergonomija. V resnici je prav nasprotno: ergonomija in oblika si podajata roko. Zamero je težko najti, od vseh gumbov je še najbolj od oči (če si tako nastavite volanski obroč) tisti za izklop stabilizacijskega sistema VSA.

Če izvzamemo kaprice in morebitno privajanje na način posredovanja informacij, se voznik, vsaj ko gre za osnovne podatke, ne bo pritoževal. Morda bo zmotil le osrednji del merilnika vrtljajev, ki služi kot zaslon za prevoženo pot, za podatek o zunanji temperaturi ter za potovalni računalnik (poleg tega pa še kot opozorilni zaslon, na primer za odprta vrata), saj se zdijo številke nekoliko nagnetene na njem. Upravljanje potovalnega računalnika z dvojnimi podatki s tipkami na volanskem obroču je (le) enosmerno, a tudi to ne zasenči splošnega vtisa.

S stališča aktivne varnosti zmoti pogled nazaj: ker je šipa prečno razdeljena, je vidljivost nazaj poslabšana, pa še brisalnika ni na njej, kar moti v deževnih dneh. Sicer pa je notranja oblika tudi v službi uporabnosti: predalov je veliko in nekaj med njimi je tudi zares velikih, (učinkovitih) mest za pločevinke ali male plastenke pa je kar osem. Preživljanje časa v tem Civicu je tako lahkotno in le samodejna klimatska naprava bo terjala nekaj poseganja v svoje delovanje. Na trenutke je namreč pri nastavljenih 21 stopinjah Celzija znotraj hladno, drugič pa pri 18 stopinjah (pre)toplo. A vse skupaj zahteva le zasuk gumba za nastavitev notranje temperature.

Z videzom, materiali in še posebej z izdelavo notranjosti se novi Civic brez dvoma uvršča med bolj prestižne izdelke. Ostaja pa odlična podpora športno naravnanim voznikom. Sedi se v Civicu dokaj nizko, čeprav ne več tako nizko, kot ste morda vajeni iz Civicov izpred desetletja, položaj za volanom je zelo dobro nastavljiv in stopalke so odlične. Pa ne le zaradi športnega videza in aluminija, predvsem zaradi zasnove, oblike in velikosti. Pritiskanje vseh treh hkrati in od tega vsako z različno silo je užitek. Zelo dober, športno natančen in neposreden, a morda za spoznanje premehak je volanski mehanizem, vse skupaj pa jasno namiguje, da lahko tole Hondo zelo športno peljete.

Za zagon motorja obrnete ključ v ključavnici in stisnete rdeč gumb levo od volanskega obroča. Gumb služi le ukazu zaganjalnika, kar pomeni, da z njim motorja ne ustavite (še vedno je za to treba obrniti ključ v nasprotni smeri), gumb pa tudi ni pameten, da bi za zagon zadostil le kratek pritisk. Nič hudega. Res je, da je izvedba zagona s tem gumbom nepotrebna, a je po drugi strani nemoteča in frajerska. Prav; zagnali ste motor in sledi vožnja.

Že vklop prve prestave daje vedeti, da so gibi prestavne ročice kratki in natančni, informacija, ki jo dobite z ročice, pa je povedna, kar spet govori o športnem občutku. Tudi motor se odzove dokaj glasno. Ob speljevanju se pozna, da sta motorni značaj in značaj sklopke naravnana predvsem na udobje, med dodajanjem plina v prestavi pa hitro ugotovite, da je odzivnost na ukaz s stopalke hipna, kar pomeni dobro za športne občutke in manj dobro za udobje potnikov, če voznik z njo ni previden.

Motor! Vsak Hondaš bo gojil velika pričakovanja in tale 1, 8-litrski stroj je res dober. Ni pa vsemogočen. V spodnjem območju vrtljajev je dober, v srednjem odličen, v zgornjem pa se zdi, kot da je bolj glasen kot učinkovit. Motorni značaj je seveda treba delno gledati tudi skozi menjalnik oziroma skozi njegova prestavna razmerja. Ta so v splošnem dokaj dolgo izračunana, kar je še posebej opazno v peti in šesti prestavi. Ta Civic največjo hitrost (212 kilometrov na uro po merilniku hitrosti) doseže pri 6.500 vrtljajih v peti prestavi, šesta pa ni več sposobna vzdrževati te hitrosti. Za vožnjo v okviru hitrostnih omejitev je to sicer povsem nepomembno, govori pa o značaju pogonskega sklopa.

Motor se torej najlepše znajde med 3.000 in 5.000 motornimi vrtljaji, kjer je vrhunsko odziven in zelo zdravo hrope. To se sicer sliši kot oksimoron, a pravi ljubitelji tehnike to dobro razumejo. V tem področju vrtljajev se zdi, da se prestave odlično prekrivajo, zato se je res uživaško voziti, zlasti v ovinkih. Sukanje volanskega obroča, pretikanje (še posebej navzdol), pospeševanje, zvok motorja . . Civic je zelo blizu tistemu, kar občutite in slišite iz kakšnega dirkaškega avtomobila podobnih zmogljivosti.

Pod 3.000 motornimi vrtljaji v minuti motor lepo služi zmernemu načinu vožnje (v mestih ali na podeželskih cestah) in le hitra vožnja z obremenjenim vozilom po vzponih na avtomobilskih cestah, ko motor dobi manj žlahten zvok (nad 5.000 vrtljaji v minuti), ni takšna, da bi si jo prav posebej zaželel. Še zlasti zato, ker je motor (s pišem vetra okrog karoserije vred) precej glasen in zato moteč. Priganjanje do točke, kjer elektronika prekine vžig (6.900 vrtljajev v minuti), je zato povsem nesmiselno, čeprav je res tudi, da poraba s priganjanjem ne narašča tako, kot bi si mislili.

Prav malo nikoli ne porabi, pregrešno veliko pa tudi ne. Pri stalnih 180 kilometrih na uro, denimo, potovalni računalnik obljublja porabo 15 litrov na 100 kilometrov, te vrednosti pa tudi naša povprečna poraba nikoli ni presegla, tudi med največjimi obremenitvami. Prav veliko pod 10 litrov goriva za sto kilometrov pa tudi ob najnežnejši vožnji ni padla.

Če ste bolj športne sorte in če pogledujete za takšnim Civicom, še nekaj opazk: da je podvozje malo bolj športno kot udobno, da je lega na cesti odlična (z ne posebej izrazitim uhajanjem nosu iz ovinka in z malo nagibanja karoserije), da je ročica ročne zavore (če se z njo radi poigravate v ovinkih) odlično postavljena (moti le komolčna opora s predalom, v katero se zaletava komolec) in da se zavore tudi po zares hitri vožnji z Jezerskega ne pregrejejo. In seveda: da je stabilizacijski VSA mogoče izklopiti.

Če odštejete nekaj neudobja, ki sledi iz togosti podvozja, in (pre)hitro odzivnost motorja s stopalke za plin, je takšen Civic kljub vsem športnim značilnostim tudi avtomobil, ki ga lahko povsem brez napora pelje voznik, ki ni športne narave. Ali pa voznik, ki mora biti pazljiv zaradi umirjenih želja in zahtev potnikov. In če upoštevate še njegovo uporabnost ter vse drugo zgoraj našteto, se Civic odlično izkaže tudi v vlogi družinskega avtomobila. Pa naj bo rdeč, črn, ali ’le’ srebrn.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič