Honda CR-V 2.0i VTEC

Osnovna misel je ostala enaka: v višino raztegnjen karavan, primerno dvignjen, da trebuh ne nasede na vsako večjo neravnino, in s štirikolesnim pogonom, ki zagotavlja mobilnost tudi v snegu ali blatu. Toda pri Hondi so z novim CR-V-jem naredili še korak naprej, vsaj pri obliki. Medtem ko je bil prvi CR-V res le na terenca spominjajoč karavan, je novi CR-V na videz pravi terenec.

Tudi vstopanje v notranjost je podobno kot pri terencih - v sedež se torej ne usedete, ampak nanj zlezete. Ker je CR-V malenkost nižji od pravih terencev, je sedalna površina sedeža v ravno pravi višini, da le zdrsnete vanj. Nobenega plezanja v ali iz avtomobila, kar mu lahko štejemo le v dobro.

Za volanom se bo večina voznikov počutila dobro. Izjema so tisti, pri katerih telesna višina presega 180 centimetrov. Ti bodo hitro ugotovili, da so načrtovalci zadnje podatke o telesni višini populacije tega planeta prebrali vsaj pred desetimi leti. Pomik prednjih sedežev je tako kratek, da je lahko sedenje za volanom izredno utrujajoča in sčasoma za spodnje okončine boleča reč.

Morda pa za to niso odgovorni inženirji; vse skupaj je lahko zakuhal tudi marketinški oddelek, ki si je želel, da bi bilo zadaj veliko prostora za noge in zato zahteval kratek pomik prednjih sedežev.

Ostanek ergonomije ni problematičen. Armaturna plošča je pregledna in očem všečna, sedeži sami so sicer udobni in zaradi nastavljivosti naklona sedalnega dela dobrega položaja za volanom ni težko najti. Volan je malo preveč položen, prestavna ročica pa je sicer dokaj dolga, a kljub temu priročna. Med prednjima sedežema je zložljiva polica, na kateri sta vdolbini za odlaganje pločevink ali plastenk s pijačo. Poleg njiju sta še dva plitva prostorčka, ki bi z nekaj dodatnimi centimetri globine pridobila precej uporabnosti. Polica je zložljiva, tako da med sedežema ostane dovolj prostora za lezenje na zadnjo klop. In kje je ročica ročne zavore? Na sredinski konzoli, tam, kjer bi v Civicu našli (približno) prestavno ročico. Namestitev je dokaj praktična, le da je zaradi nerodne oblike varovalnega gumba njeno popuščanje, če je zategnjena do konca, prenerodno.

Na drugi strani sredinske konzole je držalo za sovoznika, da se ima med terenskimi podvigi česa oprijeti. Podobno, vodoravno držalo je še nad predalom pred njim. Terenski podvigi? Potem v kabini nekaj manjka. Seveda, ročica za upravljanje s štirikolesnim pogonom in reduktorjem. Te ne boste našli, razlog za to pa je preprost: kljub zunanjemu videzu in držalom v notranjosti CR-V ni terenec.

Zadaj se sedi udobno, z obilico (seveda) prostora za kolena in glave. Še večje je veselje v prtljažniku, saj je pravilnih oblik, prilagodljivo povečljiv in z že v osnovi 530 litri več kot dovolj velik. Dostop vanj je mogoč na dva načina: ali odprete celotna zadnja vrata vstran, če pa je prostora premalo, lahko odprete le steklo na njih.

Pohvaliti velja tudi gumbe za uravnavanje samodejne klimatske naprave, ta pa je, kot smo tega pri večini Hond že vajeni, rahlo skregana z natančnim nastavljanjem. Sredinskih zračnikov se namreč ne da zapreti (razen če hkrati izključite tudi stranske), enako velja za zračnike, ki skrbijo za odroševanje stranskih stekel - in tako okoli ušes stalno vleče.

Štirikolesni pogon tako kot pri predhodniku upravlja računalnik. V osnovi sta gnani prednji kolesi in le če računalnik zazna njihov zdrs, v akcijo stopi tudi zadnji kolesni par. Pri starem CR-V-ju je bilo delovanje sistema sunkovito in izza volana zelo opazno, tokrat je nekoliko bolje. Da sistem ni popoln, pa dokazuje dejstvo, da pri ostrejšem pospeševanju prednji gumi s cviljenjem oznanita, da je noga na stopalki za plin pretežka, volan pa postane nemiren.

Ob tem se karoserija precej nagiba in sopotniki vam bodo hvaležni, če se tovrstnih podvigov ne boste lotevali. Na spolzki podlagi je vse skupaj še izrazitejše, enako velja za pospeševanje v ovinkih, kjer se CR-V obnaša kot avtomobil s prednjim pogonom. Zaradi vsega opisanega velja nasvet, da se s CR-V ne gre kar tako podajati v blato

ali globok sneg, saj delovanje njegovega štirikolesnega pogona terja nekaj privajanja.

Zasnovi CR-V-jevega štirikolesnega pogona tudi motor ni najbolj naklonjen. Dvolitrski bencinski štirivaljnik zmore uglednih in živahnih 150 konjev, na ukaze s stopalke za plin pa se odziva trenutno in z največjim veseljem. Zato je dober družabnik na asfaltu, še posebej v mestu in na avtocesti. V prvem primeru se izkaže z živahnim pospeševanjem, v drugem z velikimi potovalnimi hitrostmi, kar sicer za tovrstne avtomobile ni ravno značilno.

Poraba je primerna lastnostim voznikove desne noge. Če je ta umirjena, se lahko suka okoli ali nekaj nad 11 litri (kar je za tako velik avtomobil s 150 »konji« ugodno), ob zmerno živahnem vozniku bo kak liter večja, ob priganjanju pa se povzpne k 15 litrom na 100 prevoženih kilometrov. Tu bi bil dobrodošel dizelski motor.

Manj je motor doma na spolzkih podlagah, kjer utegne biti kar preživahen, tako da ima štirikolesni pogon precej dela, da njegovo moč zanesljivo spravi na cesto, saj je odziv že na najrahlejši dotik stopalke takojšen in odločen - to pa ni lastnost, ki bi v blatu ali snegu prišla najbolj prav.

Zavore so tako kot podvozje zanesljive, a ne pretresljive. Zavorne razdalje so primerne razredu, enako velja tudi za odpornost na pregrevanje.

Novi CR-V je torej lepo zaključena celota, ki sicer ne bo všeč vsakomur - za marsikaterega bo preveč terenski, za marsikoga premalo limuzinski. A za tiste, ki iščejo tak tip avtomobila, je odlična izbira - tudi glede na ceno, ki je v primerjavi s konkurenco ugodna.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič