Honda HR-V 1.6i Vtec 5v

Petvratna Honda HR-V nima v primerjavi s cenejšo trivratno različico samo dodanih vrat, pač pa spremembe segajo globlje. Medosno razdaljo so raztegnili natanko za deset centimetrov in vso dodano prostornost namenili potnikom na zadnji klopi. Tam lahko zdaj sedijo tudi odrasli, ne da bi njihova kolena vrtala v hrbet potnikov na prednjih dveh sedežih.

Z dodatnimi desetimi centimetri je HR-V nenadoma postal odrasel avtomobil, uporaben tudi za družinske prevoze in kot tak vreden oznake: prvi avtomobil pri hiši. Toda pozor, zadaj, kljub centimetrski radodarnosti, vseeno ni priporočljivo preživljati daljših avtocestnih potovanj. Klop je nekoliko prekratka v dolžino in višino, da bi bila lahko resnično potovalno uporabna.

Tudi bočni oprijem ne sodi med boljše v razredu, tako da se je pred hitrim ovinkom priporočljivo dobro prijeti. Vendar pa ima zadnja klop tudi kakšno prijetno lastnost. Enostavno preklapljanje, na primer. Izvlečni zatič prekucne polovico naslonjala in delo je opravljeno. Isti zatič zna tudi nastavljati naklon zadnjega naslonjala in poskrbeti za nekoliko bolj udobno vožnjo ali za malce večji prtljažnik.

Domiselna mrežica, pritrjena na hrbtni del naslonjala, pa preprečuje, da bi se stvari s kratke zadnje poličke v kateremkoli položaju raztresle po avtomobilu.

Med testom smo vseskozi opažali drobne pomanjkljivosti, ki nam preprečujejo, da bi HR-V razglasili za resnično uporaben družinski avtomobil. Prtljažnik pogoltne v osnovi skromnih 288 litrov. Še slabše, prtljago je treba nalagati zelo visoko, saj je dno prtljažnika, tudi zaradi terenske zasnove, precej oddaljeno od tal.

Notranjost razveseljuje s skrbno obdelavo, hkrati pa ne more skriti »plastičnih« japonskih korenin. Armaturna plošča je enaka kot v trivratnem, modelu, torej je dovolj pregledna in uporabna, vendar ima premalo odlagalnih predalčkov in je brez nekega posebnega navdiha.

Največ ga je bila pri snovanju očitno deležna mehanika. Ta je gotovo najboljši del HR-V-ja. Skozi ovinke se pelje hitro in dinamično, ne nagiba se preveč in se na splošno odziva kot osebni avtomobil, ne kot terenec. Nikoli niti za hip ne daje občutka težkega avtomobila (ne nazadnje prazen tehta samo dobrih 1260 kg). Krmilni mehanizem je razveseljivo neposreden, natančen in dovolj komunikativen, da vozniku sproti sporoča povratne informacije s ceste.

Pri večjih hitrostih, ko začnejo protestirati prednja kolesa, pa se brez zahrbtnih reakcij poslušno odziva na popravljanje z volanom ali odvzemanje plina. Treba je namreč vedeti, da ima HR-V v osnovi samo prednji pogon, vendar se motorni navor po potrebi (ko začne prednji par koles zdrsavati) prenese na zadnja.

V praksi deluje hitro in učinkovito, voznik pa tega sploh ne opazi. HR-V se tako dovolj dobro znajde na pesku, makadamu, utrjenih gozdnih poteh ali v snegu, treba pa je vedeti, da nikakor ni namenjen resnim terenov. Kolesni gibi so namreč odločno prekratki, trebuh preblizu tal, obese premalo močno dimenzionirane, menjalnik pa brez reduktorja.

S prihodom petvratne različice se je v HR-V naselil tudi močnejši motor, ki si ga lahko zdaj omislite tudi v trivratnem modelu. Gre za 1, 6-litrski štirivaljnik s spremenljivim krmiljenjem ventilov, ki pri 6600 vrtljajih na minuto iztisne 124 KM. Dober dosežek, škoda le, da je navora samo 144 Nm, pa še to pri 4900 vrtljajih v minuti.

Motor torej ni vzor prožnosti in ga je treba za optimalni izkoristek vrteti nad številko 4000. Tudi pospešek 11, 8 sekunde do 100 km/h ni ravno dirkaški, čeprav s tem avtomobilov nikakor ne boste ovira v prometu. Treba bo nekoliko več delati z menjalnikom, pa bo šlo. Malce smo bili razočarani še nad zavorami. Spredaj kolutne, zadaj pa bobnaste so HR-V pri hitrosti 100 km/h ustavile v 49, 5 metra, kar sodi med slabše dosežke.

Pod črto je »hrček« vseeno zelo zabaven avtomobil. Že zaradi oblike vas sili v škropljenje skozi prvo veliko lužo. Zaradi okretnosti se dobro znajde v mestu, zaradi štirikolesnega pogona pa na smučanje. Ampak vedite, za volanskim obročem zahteva mladostno dušo.

Boštjan Jevšek

FOTO: Uroš Potočnik