Honda Jazz 1.4 DSi CVT LS

Kdor bo prvič sedel v Hondinega Jazza, bo imel lepo priložnost spoznavati Hondino videnje, kakšna mora biti po njihovem notranjost avtomobila - ali pa bo, če je Hond vajen, le prepoznaval tipično okolje te japonske znamke.

Majhnosti primerno je notranjost zasnovana in oblikovana zanimivo, živahno, mladostno. Pred voznikom je velik in pregleden merilnik hitrosti s ’čistimi’ ciframi, uro so postavili v zaslon radijskega sprejemnika (in je k sreči vidna, tudi ko je sprejemnik ugasnjen), materiali se zdijo v celoti višjega kakovostnega razreda, volanski obroč je odlično oprijemljiv in kljub majhnosti avtomobila je občutek notranje prostornosti presenetljiv.

Nima vsega, kar imajo veliki: pogrešali smo merilnik zunanje temperature, pa tudi potovalni računalnik je bolj skromen: poleg prevožene poti kaže le še povprečno porabo goriva. Ampak s tem se da zlahka živeti.

Malo bolj moti le neprekinjen tek zadnjega brisalnika. Največja zamera tej Hondi je položaj voznika: volanski obroč je zelo daleč (in nastavljiv le po višini, kljub temu pa v splošnem zelo nizko postavljen), zaradi česar mora imeti voznik precej iztegnjene roke, zelo slaba pa je tudi opora za levo nogo, ki v takšnem Jazzu (CVT! ) ves čas počiva.

Tradicionalno odličen je motor: hladen ali ogret steče v trenutku, z okroglo tono Jazza pa se zlahka kosa v vseh pogojih, razen seveda pri največji hitrosti, ko mu zmanjka sape. Sicer pa je zelo dobro odziven v vseh vrtljajih in suvereno vleče Jazza z njegovo vsebino vred. Takšen se ne bo ustrašil večjih zahtev voznika v mestu in izven mesta, le na avtomobilskih cestah ga bo treba precej preganjati, da bi dosegli višja hitrostna povprečja.

CVT! Ta menjalnik precej vpliva na dojemanje motornih zmogljivosti. V primerjavi z ročnim menjalnikom sicer za okroglih 10 kilometrov na uro zmanjša največjo hitrost, a je v splošnem zveza motorja in menjalnika odlična po zaslugi obeh. Motor daje dovolj navora v vseh režimih delovanja, menjalnik pa je dovolj hiter pri izpolnjevanju ukazov voznika.

Ker gre za samodejni menjalnik, takšen Jazz nima stopalke sklopke, zato poteka večina komunikacije med voznikom in menjalnikom prek stopalke plina; več plina pomeni (praktično v istem trenutku) več motornih vrtljajev, hitrost pa potem počasi narašča.

Tudi v najbolj kritičnem trenutku - pri speljevanju - je pogonski sklop odličen. Zaostajanja sklopke skoraj ni, zato je Jazz CVT z mesta (če tako želite) zelo poskočen Brez dvoma je krasna izbira za mestne vožnje. S sklopko se ni treba ubadati, avtomobilček pa je tudi zaradi majhnega rajdnega kroga ’človeku prijazen’. Informacija o legi menjalnika je zelo dobro prikazana v merilnikih.

V merilniku motornih vrtljajev se rdeče polje sicer prične pri številki 6000, a CVT oziroma njegova elektronika ne pustita motorju prek 5600 vrtljajev v minuti, tudi če se odločite za ročno pretikanje, ki ga ta CVT omogoča. Za razliko od drugih podobnih menjalnikov je za preklop v ročni način pretikanja v takšni Hondi gumb na volanskem obroču, za samo pretikanje pa sta tam še dva gumba, po eden na levi in desni prečki.

Oba dovoljujeta pretikanje navzgor in navzdol, s sedmimi fiksnimi prestavami (CVT jih ima sicer po definiciji v samodejnem načinu neskončno) in hitrim pretikanjem med njimi pa zadevica deluje tudi precej športno.

Vendar celota športnosti ni naklonjena - volan in podvozje nista tiste sorte, ki bi sama od sebe silila v preganjanje okrog zavojev, navsezadnje pa nekaj malega zmanjka tudi motorju. Nekaj slabega vtisa so naredile tudi zimske gume pri pomladanskih temperaturah okrog 14 stopinj Celzija, tako pri natančnosti volana kot pri legi na cesti.

In če se že odločite za hitrejšo vožnjo, se sprijaznite tudi s porabo goriva: nam jo je uspelo dvigniti do okroglih desetih litrov na 100 kilometrov, kar za tako (motorno in karoserijsko) majhnost ni več malo. Tudi pri varčnejši vožnji ne razveseli posebej: da bi se spustila do šestih litrov na 100 kilometrov, je treba biti precej potrpežljiv.

Uporabnost, ki jo omogoča samodejni CVT (mesto, počasne kolone, . . ), pa ni omejena le na menjalnik. Mali Jazz je s petimi karoserijskimi vrati lahko dostopen, zaradi zložljive zadnje klopi prostorsko prilagodljiv in zaradi majhnosti ne zahteva večjih parkirnih mest. Takšen bo morda lahko služil - z nekaj odrekanja na račun prostora in zmogljivosti - tudi kot prvi in edini avtomobil v družini.

Sicer pa Jazz še vedno cilja na mlade po letih in po srcu, predvsem pa na one, ki iščejo nekaj več prestiža in manj konfekcije v nižjem avtomobilskem razredu, saj jim to zlahka ponudi. S cevetejem ali brez njega pa je Jazz še vedno tudi prikupen malček. No, črna barva se mu še posebej poda, ni pa nujna.

Vinko Kernc

Foto Saša Kapetanovič