Hyundai Coupe 2.0 CVVT FX Premium

Če pogledate s tehničnega vidika, boste nad prenovo Hyundaijevega Coupeja le zamahnili z roko. A kupcem včasih sploh ni preveč mar, kaj je pod motornim pokrovom, blatniki, pod sedežem …, in je videz tisto, kar najprej opazijo pri avtomobilu. Čeprav pri Hyundaiju radi poudarjajo, da je Coupe nov, resnica ne seže dlje od prenove.

Ta je prinesla nov prednji odbijač z drugačnimi režami za zajemanje zraka z ‘vgrajenimi’ meglenkami, luči za čistejšim ‘steklom’, stranske okrasne reže z integriranim smernikom, nov zadnji odbijač, ki objema dva ovalna zaključka izpušnega sistema, in nove zadnje luči. Coupe je z oblikovnimi dodelavami še bolj všečen, v vzvratnih ogledalcih pred njim vozečih agresivnejši, z ‘novim’ zadkom pa še opaznejši. V notranjosti je manj sprememb.

Osvetlitev je prijetno modra, avtoradio je še vedno ‘aftermarket’ in ima za dobro oceno pri predmetu ergonomija odločno premajhne gumbe. Nekaj gumbov ni osvetljenih, gumb dokaj skopega potovalnega računalnika (povprečna hitrost, čas potovanja, domet) je na odročnem mestu (med merilniki), plastičen notranji ročaj voznikovih vrat je pri sicer zgledno izdelanem testnem modelu včasih nežlahtno zaškripal, volan je še vedno nastavljiv le po višini, pri vstopanju na zadnja sedeža pa se ustrezno umaknejo le sovoznikova vrata.

A to so malenkosti, ki odtehtajo kupejevske občutke (nizko sedenje brez odvečnega prostora, stranski šipi brez okvirjev …) v prečiščeni in všečni notranjosti, v kateri izstopata dobro oprijemljiva prednja sedeža (oprijemljivost bi bila sicer še boljša, če ne bi bila usnjena). Zadnjima sedežema, ki sta za odrasle le zasilna, za otroke pa uporabna tudi zaradi isofixov, se podreta naslonjali, s tem pa se poveča že v osnovi dokaj prostoren prtljažnik z velikim steklenim pokrovom ter brisalnikom (! ).

Tako kar naenkrat ni potrebe, da bi bil Coupe komaj drugi avtomobil pri hiši. Lahko je prvi. V notranjosti so zanimivi še dodatni trije merilniki, ki merijo volte, njutonmetre in litre, oblikovalci niso pozabili niti na aluminijaste stopalke, samodejno klimatsko napravo in zadostno količino odlagalnih mest.

Prednja sedeža sta kljub usnjeni prevleki dovolj oprijemljiva tudi zaradi tega, ker pod motornim pokrovom in pri podvozju ni novosti. Na testu že preizkušeni 143-‘konjski’ dvolitrski bencinski motor je treba pri dinamični vožnji priganjati čim bližje rdečemu polju merilnika vrtljajev, kar v potniško kabino prinaša hrup in vse pogostejše poglede na merilnik stanja količine goriva v posodi.

Menjalnik je še naprej le petstopenjski, kar ob motorju, ki se najraje vrti v zgornjem območju vrtljajev, pomeni precej pretikanja, če nočete, da bi bili na avtocesti ali od križišča do križišča ovira voznikom turbodizlov. Takšne bele zastave se sicer dogajajo … Več užitkov, ki jih nudi priganjanje motorja v višje vrtljaje, je povezano tudi z zmerno do krepko žejo štirivaljnika, ki je na testu na 100 prevoženih kilometrov v povprečju popil najmanj 10, 5 litra in največ 11, 6 litra. Če radi potujete hitro, računajte na hrupnost motorja pri 4.500 vrtljajih in 160 kilometrih na uro (podatek merilnika).

Coupe daje občutek, da je tudi v najnovejši različici predvsem kupe, ki ga gledaš, v katerem se pelješ relativno udobno (trdota podvozja je dober kompromis, da te že po odpeljanih 20 kilometrih na malce slabši podlagi ne prime, da bi šel rajši na avtobus) in s katerim se skozi ovinke ne podiš za hitrostnimi rekordi. Podvozje zmore tisto, kar je že prej, torej zadovoljivo stopnjo dinamike, več pa ne. Očitno tako razmišljajo tudi pri uvozniku, ki ni namestil gum za dinamično vožnjo. ESP je (za nedeljske dirkače) izklopljiv.

Mitja Reven

Foto: Aleš Pavletič, Saša Kapetanovič