Hyundai i30 CW 1.6 CRDi HP (85 kW) Style

Prenova celotnega modela (torej petvratne in kombijevske različice) pa je precej nežna. Razen nekaj potez na maski (narobe obrnjenega zračnega vstopnega dela v odbijaču) in oblike meglenk je skoraj neopazna. To velja seveda za videz, sicer pa so pri Hyundaiu naredili marsikaj, s čimer so odgovorili na nekatere komentarje o pomanjkljivostih izhodiščnega i30. O njih smo v naših testih tega modela v prejšnjih letih tudi že pisali in zdaj lahko ugotovimo, da so – morebiti – hyundaievci brali tudi Avto magazin …

V našem prvem testu o i30 z 1, 6-litrskim turbodizelskim motorjem smo bili nezadovoljni z le petstopenjskim menjalnikom. Zdaj opremlja Hyundai vse 'tridesetke' s turbodizelskim motorjem, ki je povezan s šeststopenjskim menjalnikom. Tudi pri našem preizkušenem primerku se je to izkazalo kot odlična poteza. Zdaj je namreč daljše potovanje s tem avtomobilom veliko prijetnejše (piko na i bi dodal le še tempomat, za katerega hočejo pri Hyundaiu dodatnih 180 evrov).

Hrup motorja je seveda tudi v najvišji prestavi veliko znosnejši (če sploh lahko pišemo o tem, ker se je pri zapovedani največji hitrosti 130 km/h v kabino slišal predvsem piš vetra okoli karoserije in vzvratnih ogledal). Šeststopenjski menjalnik pa veliko pripomore tudi k precej znosnejši porabi goriva, saj je bilo naše testno povprečje 6, 6 litra na 100 km precej manjše kot tisto na prvem preizkusu podobnega i30.

Motor z oznako HP je povsem zadovoljil v večini voznih razmer. Med tremi možnostmi, ki jih zdaj ponuja Hyundai pri 1, 6-litrskem turbodizelskem stroju, je ta po moči v zlati sredini (možna je izbira med 90, 115 in 128 'konji'). Zdi se, da je takšna motorizacija ravno pravšnja, dovolj zmogljiva in tudi po porabi goriva dovolj zmerna, a z možnostjo, da obilico moči motorja, če je treba, tudi izrabimo. Za običajno vožnjo pa visoki vrtljaji niso potrebni.

Tudi motorni navor je kar primeren. Res pa je, da če si želimo zmogljivejših pospeškov, moramo pogosteje pretikati dokaj natančno ročico menjalnika, katerega prenosi se zdijo dolgi, izračunani predvsem za varčnejšo vožnjo. No, ko smo že pri menjalniku: v nekaterih trenutkih vendarle ne pusti zadovoljivega vtisa, prehitro pretikanje (predvsem v nižjih prestavah) mu ni prav všeč, zato 'zaškrta'.

Prejšnjim i30 smo tudi očitali, da je varnostni dodatek ESP mogoče dobiti le za doplačilo. Zdaj je ESP sicer še vedno na voljo le za doplačilo, je pa že vključen v bogatejšo opremo z oznako Style. Še vedno pa menimo, da je škoda, da si mora kupec manj bogato opremljenih različic i30 ESP dokupiti za 400 evrov, če mu je kaj do lastne varnosti.

Kljub tem doplačilom pa je Hyundaiev i30 CW cenovno med ugodnejšimi. Dokaj preprosto se zdi tudi izbiranje med posameznimi stopnjami motorne in druge opreme, kjer za doplačilo nekaj več dobite – še več. Podoben je primer enake motorizacije pri paketih opreme Comfort in Style. Za bogatejšo opremo je treba doplačati 600 evrov, a s tem poleg ESP dobite še širša in večja kolesa – skupaj z aluminijastimi platišči, to pa kar 'sili' k izbiri nekaj dražje različice.

Tako ni čudno, da se je i30 (v obeh karoserijskih različicah) na našem trgu dobro uveljavil in omogočil, da so kupci brez težav pozabili na predhodnika, Lantro.

Ob koncu še nekaj besed o novem Hyundaievem dodatku: vsi njihovi izdelki imajo zdaj trikrat petletno skrb – petletno jamstvo na izdelek brez omejitve kilometrov, petletno Hyundaievo asistenco na cesti in pet let brezplačnih preventivnih pregledov vozila. Tudi to je lahko zanimiva pot k uveljavitvi znamke Hyundai.

Tomaž Porekar, foto: Aleš Pavletič