Test: Hyundai Kona 1.0 T-GDI Impression

Če se mogoče še sprašujete, kje so pri Hyundaiu našli ime za ta avto, vam triatlon zagotovo nič ne pomeni. Kona je namreč nekakšno glavno mesto triatlona, naselje na največjem havajskem otoku, kjer se začne in konča najslavnejši vsakoletni ironman. Triatlon je približno takšno križanje oz. mešanje različnih tekmovalnih zvrsti, kot je Kona križanec med osebnim avtomobilom in športnim terencem. Torej med dvema najpriljubljenejšima Hyundaiema, kot sta i30 in Tucson. Tudi Konin značaj je nekje vmes med obema. Podobno je z videzom, ki daje občutek mišičastega, okrepljenega, ampak tudi drznejšega i30. Ni pa Kona tako visoka kot Tucson, namestitev sedežev je prav tako precej nižja. A vseeno višja kot pri i30 (za 7 cm), kar daje občutek, da imamo boljši pregled nad prometom. Z vsem opisanim se uvrsti med sodobne in modne avtomobile.

Ker je neposredna sorodnica i30, mu je tudi prostorsko zelo podobna, a vseeno krajša (za 17,5 cm). Sedi se sicer nekoliko višje kot v i30, vse drugo pa je skorajda identično, a je v vseh merah v i30 za malenkost več prostora. To pravzaprav velja tudi za prtljažnik. Ta je sicer po tehničnih podatkih pri Koni za 17 litrov manjši, a popolnoma enako uporaben. Pri Koni kovčkov in torb sicer ni treba dvigovati tako visoko kot čez spodnji del prtljažnih vrat i30. Sicer pa lahko podobno ujemanje ugotovimo glede ergonomije in uporabnosti.

Konini oblikovalci so v notranjosti z nekaj minimalističnimi potezami malce spremenili oblikovne značilnosti posameznih elementov na armaturni plošči, a tudi pri tem je opazno, da so pri Hyundaiu uporabili isti vir. Je pa pristop glede oblikovanja notranjosti vsekakor bolj svež, več je različnih poskusov drugačnosti, tu je tudi dodatek barvnih odtenkov – všitkov, vstavkov, obrob ali dodatkov (na primer varnostnih pasov v barvi drugih podrobnosti, vse za doplačilo 290 evrov). Konina notranjost sicer ne postreže z digitalnimi merilniki, a pri najbolje opremljenem uporabnik dobi prijetno pomoč, projicirni zaslon nad merilniki (HUD). Sistem s prozorno ploščico, na kateri voznik dobiva vse pomembne podatke o vožnji, je vsekakor dobrodošlo dopolnilo za vožnjo, saj tako ni treba odvračati pogleda s ceste navzdol in iskati podatkov o vožnji v merilnikih. Tudi velik osempalčni zaslon na dotik (za doplačilo v paketu Multimedia Krell) je dovolj velik za dobro posredovanje informacij, z nekaj gumbi ob straneh pa omogoča neposreden nadzor nad nekaterimi meniji solidne infozabavne naprave.

Na splošno je pri Koni treba dodati, da je treba premisliti in se odločiti za malce globlji poseg v žep, ker posamezne bogatejše stopnje opreme (Premium ali Impression) ponujajo res bogato opremo v vseh pogledih; če pa je avtomobil opremljen z motorjem, kakršen je bil v naši preizkušeni Koni, torej tisočkubičnim turbobencinskim trivaljnikom, je cena z opremo Impression kljub vsemu ravno še pod 20 tisočaki.

Ko govorimo o opremi, je treba omeniti vsaj najpomembnejše postavke: začnemo lahko že pri infozabavnem sistemu, kjer je zgledna tudi povezava z Applovimi ali androidnimi pametnimi telefoni (torej Apple CarPlay ali Android Auto). Kona omogoča tudi brezžično induktivno polnjenje telefonov, v našem primeru je bil ob navigacijski napravi vgrajen kakovostnejši avdiosistem (Krell). Kar širok je tudi nabor varnostnih dodatkov, med drugim ponuja sistem za preprečevanje naleta s prepoznavanjem pešcev, pomoč za zadrževanje na voznem pasu, LED-žaromete s samodejnim senčenjem, sistem za nadzor voznikove zbranosti in mrtvih kotov ter tudi za prečni promet, na voljo je program za nadzorovano spuščanje po spolzkih klancih, omeniti pa je treba tudi gretje sedežev in volanskega obroča.

Konino vozno udobje je sicer le srednje zadovoljivo, za kar poskrbijo velika kolesa s precej 'športnim' videzom, na 18-palčne kolesne obroče so nataknili gume s presekom 45. Za udobje je tako poskrbljeno le na ravnih cestnih površinah, Kona pa se dokaj neprijetno odziva na neravnine na cesti. Pri Hyundaiu so najbrž prav tako pozabili na dodatno izolacijo različnih virov hrupa izpod podvozja; že vlaga na cesti je povzročila nenavadne dodatne zvočne 'užitke', ki so prihajali v kabino avtomobila. Je pa treba pohvaliti solidno lego na cesti, prav tako so glede vodljivosti pri Koni že dobro poskrbeli za primerno odzivnost volanskega mehanizma. Pohvale vredne pa so tudi zmožnosti zavor.

Trivaljni turbobencinski motor se sicer dokaj solidno izkaže glede zmogljivosti, ne pa tudi glede gospodarnosti in porabe goriva. Celotna povprečna poraba na našem testu je sicer kar solidna, a avtomobila nismo veliko priganjali v ekstremne razmere, manj je bilo tudi mestne vožnje. Vsekakor je presenetljivo visoka poraba na našem normnem krogu pokazala, da se ta trivaljnik ne uvršča med varčneže.

Sicer trditev o povprečnosti velja še za marsikateri del zgradbe avtomobila, a pri Koni vseeno najdete dovolj posebnosti, da lahko rečemo, da je zelo zanimiva alternativa in da se od i30 precej razlikuje. Še bolj to velja za močnejšo Konino motorno različico. Nekako se zdi, da bi bil ob zmogljivejšem motorju, sedemstopenjskem dvosklopčnem samodejnem menjalniku ter štirikolesnem pogonu vtis o celotnem avtomobilu mogoče popolnoma drugačen. Priznati pa moram, da za običajno uporabo pri Koni štirikolesnega pogona sploh nismo pogrešali.

Ali lahko torej Kona kakorkoli spominja na kraj, od koder je dobila ime? Veliko je popolnoma navadnih ljudi, ki se skozi običajno življenje vsakodnevno prebijajo z energijo, ki je skoraj takšna kot pri kakšnem 'jeklenem človeku', ki zmore tudi triatlon na Havajih.

Je pa tudi res, da če si na Havajih, si pač najbrž bolj 'kuuul'.

Preberite še:

Kratki test: Hyundai i30 1.6 CRDi DCT Impression

Test: Hyundai i30 1.4 T-GDi Impression

Kratki test: Hyundai Tucson 1.7 CRDi HP 7DCT Impression Edition

Test: Kia Stonic 1.0 T-GDi Motion Eco