Hyundai Sonata 2.0 Gls Top-k

Ne! Hyunadi Sonata. Ta dogodek me je potem spremljal na celotnem testu: odziv - moj in večine bolj ali manj nepristranskih opazovalcev - je bil opazno pozitiven. Korejci so namreč sestavili obliko zunanjosti, ki vzbudi pozornost tipičnega evropskega avtomobilista. Nova Sonata je sicer od prejšnje le malo spremenjena, če bi gledali le silhueto, toda s spretno oblikovanimi detajli, vključno in predvsem z lučmi na njej, jim je uspelo obliki vdahniti nekaj več žlahtnosti.

Z zunanjimi merami se Sonata sicer uvršča v razred, kjer vladajo Audi A6, BMW serije 5, Mercedes-Benz E, Alfa 166, Peugeot 607 in podobni, ampak vsaj za zdaj jim še noče neposredno konkurirati. Kljub temu ponuja dobršno mero prostorskega udobja, začinjenega z nekaj imitacije kičasto svetlečega lesa, kar je za začetek dovolj, da skupaj z nadvse ugodno ceno zamoti marsikaterega te velikosti željnega kupca.

Da je avtomobil korejski, ne kaže le značka na nosu, ampak tudi nekaj drobnih konstrukcijskih malenkosti. Tako sta na primer prednja sedeža postavljena dokaj visoko v primerjavi z lego armaturne plošče, kar daje slutiti, da so ljudje, ki so načrtovali notranjost, manjši od povprečnega Evropejca. Zmoti tudi malo prostora za glavo na zadnji klopi, čeprav bi pri teh merah avtomobila pričakovali manj tovrstnih težav.

Vendar pa je notranjost prostorna; sedeži so razkošno široki, zmerno trdi, dovolj udobni tudi na daljših poteh, a z nekoliko nizkim naslonom. Voznikov ima zelo učinkovit sistem nastavljanja sedalnega dela, ki omogoča nastavitev višine in naklona, poleg tega pa kljub omenjeni legi glede na armaturno ploščo voznik sedi nekako ravno prav visoko nad tlemi.

Za precej velikim in nekoliko tankim (a v usnje odetim) volanskim obročem so tradicionalno veliki in pregledni merilniki klasične zasedbe (gorivo, hladilna tekočina, hitrost, vrtljaji), vsebujejo pa tudi digitalen zapis skupnih prevoženih kilometrov ter dodatno vrstico, ki kombinira dvojne dnevne kilometre in skromen potovalni računalnik. Pokaže razdaljo do polnjenja, čas vožnje in povprečno hitrost. Gumb za preklapljanje med podatki je na nerodnem mestu, prav v merilnikih.

Z že pregovorno bogato opremo malce razočara le višinsko nastavljiv volanski obroč, ki v spodnji legi povsem prekrije merilnike, no, pa tudi tipično daljnovzhodno nenastavljivo pihanje skozi osrednji reži na armaturni plošči ni ravno navdušujoče. Sicer pa je serijska samodejna klimatska naprava zelo učinkovita, lopute v njej električno krmiljene, njen zaslon velik in zelo pregleden, za podatek o zunanji temperaturi pa je treba pritisniti gumb na njej.

Predvsem vozniku in sopotniku je namenjenih razveseljivo veliko predalov za drobnarije; najbolj pohvalen oziroma pohvalna sta dva pod sredinskim komolčnim naslonjalom, zelo podobnega imata tudi potnika na zadnji klopi. Tudi tam s prostorom (razen za višje od 185 centimetrov, ki bodo vzravnani pritiskali z glavo v strop) ni težav, še zlasti pade v oči pohvalno dolg sedalni del klopi, pa tudi prostora za kolena je toliko, kot ga v tako velikem avtomobilu pričakujete in zahtevate.

Ker je Sonata že ves čas svojega življenja limuzina, torej avtomobil s štirimi vrati, služi vstopu v prtljažnik pokrov, ki se odpira do zadnje šipe. Kot smo pri tako grajenih avtomobilih vajeni, se pusti velik in lepo obdelan prtljažnik še nekoliko podaljšati po zaslugi tretjinsko zložljivega naslonjala zadnje klopi, vendar zaradi ne ravno velikodušnega izreza med prostoroma ne smete pričakovati preveč. Pod dnom prtljažnika je še čisto pravo rezervno kolo, prav tako na aluminijastem platišču kot preostala štiri.

Ker smo pri Avto magazinu doslej testirali že kar lepo število Sonat in Hyundaiev nasploh, smo bili posebej navdušeni nad pretikanjem menjalnika, ampak po absolutnih merilih nobeden od sklopov pogonske mehanike ne izstopa navzgor. Niti navzdol. Tako motor kot pogon sta dobra povprečneža.

Motor je dovolj močan in ima dovolj navora, a obojega pravzaprav tudi nikoli preveč. Za živahno vožnjo ali za tesna prehitevanja je treba motor posiliti v visoke vrtljaje, tja do prekinjevalnika oziroma do začetka rdečega polja na merilniku vrtljajev (6500), toda motor daje z naraščajočimi vrtljaji vozniku občutek, da jih ne ljubi preveč. Za takšen značaj je malce kriv tudi »varčen« menjalnik, torej takšen z dolgimi prestavnimi razmerji. V tretji prestavi motor po daljšem trpinčenju doseže točko, kjer elektronika prekine vžig, takrat pa merilnik hitrosti pokaže okrog 160 kilometrov na uro. Četrta prestava je posledično še težavnejša, saj motor v njej dolgo dolgo rabi, da se prebije do največje hitrosti, ki se zgodi nekje okrog 6000 vrtljajev v minuti. Takšna kombinacija je kriva, da Sonata 2.0 nad 130 kilometrov na uro le počasi nabira hitrost, ne ravno navdušujoče športno pa je tudi speljevanje. Za to je malce krivo le povprečno razmerje navora proti masi avtomobila, malce pa na udobje naravnana mehkost sklopke.

Pogonska mehanika takšne Sonate kljub temu omogoča spodobno hitra popotovanja, če vaše hitrostne zahteve ne presegajo zakonsko že prepovedane vrednosti 160 (seveda v kilometrih na uro), hkrati pa ob voznikovi skromnosti dopušča tudi spodobno povprečje porabe goriva. Seveda se pozna, ko se voznikove zahteve bistveno povečajo; takrat se bistveno poveča tudi poraba.

Boljši del mehanike je podvozje. Prednja prema na udarnih grbinah sicer nenavadno strese, sicer pa je na bolj ali manj dobrih slovenskih cestah blaženje odlično. Pozna se dolga medosna razdalja, nekaj dodajo še lepo vodena vsa štiri kolesa. Podvozje je krivo tudi za dolgo nevtralno, se pravi za zelo dobro lego na cesti. Dolga medosna razdalja (spet! ) ima rada dolge ovinke, a je vožnja tudi na kratkih cestnih zavojih lahkotna.

Sonata je sicer precej mehko blažena, a je do skrajnih meja z lahkoto obvladljiva. Vtis nekoliko kazi volanski mehanizem, ki je v prevojih (iz leve v desno ali nasprotno) precej nenatančen, poleg tega tudi sam ne pomaga dosti pri ohranjanju želene smeri.

Sonata 2.0 je pač grajena in motorizirana tako, da zmore zadovoljiti udobno, zmerno hitro, a lagodno vožnjo. Tam nad 140 kilometrov na uro se trušč motorja, piša vetra okrog karoserije in ventilatorja klimatske naprave sešteje v kar lepo število decibelov in čeprav so frekvence ušesu nemoteče, velja športnost zamenjati za lagodnost.

Torej? Ni mačka! Čeprav je Sonata zadnje generacije verjetno najlepši Hyundai doslej, (še) ni ne puma, ne lev, ne jaguar. Po mačko je treba v drugo trgovino in z vsaj trikrat večjim mošnjičkom. Je pa lepo, da Sonata včasih z določenega zornega kota prav nesramno spominja na mačko. Tudi to šteje.

Vinko Kernc

FOTO: Uroš Potočnik