Hyundai Sonata 2.4 Automatic GLS Top-KU

Smo vas zmedli? Sonetni venec je sestavljen tako, da se predhodni sonet konča enako, kot se začne naslednji, in s tem združuje 14 sonetov v popolno celoto. Poleg tega pa seštevek vseh prvih črk namig na muzo, saj je Prešeren v besedilo prepletel še zapis ’Primicovi Julji’.

Zato je treba na Sonetni venec gledati kot na celoto, sicer zgubimo poanto, ki jo je hotel Prešeren poudariti. Pri avtomobilih - podobo kot pri vseh mehanskih strojih - je podobno: nanje je treba gledati kot na celoto, saj je stroj ’najmočnejši’ tam, kjer je njegov najšibkejši člen. Nova generacija Hyundai Sonate je zelo napredovala, vsaj za Evropejce, ki smo bili v mislih oblikovalcev tega avtomobila.

Iz nekoliko nerodne oblike je nastal pravi šarmantnež, ki mu oblikovalskih potez ni treba zavidati prav nobenemu tekmecu. Dokaz? Dobro se poda pred večstanovanjski blok in pred uspešno podjetje ali opero. A zopet je mehanika tista, ki vas bo popeljala žejne čez vodo. Za zunanjost lahko torej rečemo, da je prav prijetna, notranjost luksuzna, prostorna in kakovostno narejena, toda kombinacija motor-menjalnik-podvozje je še vedno šibka točka tega avtomobila.

Dobro, lahko se pogovorimo o tem, da bi motor veliko bolje deloval z ročnim menjalnikom, a s štiristopenjsko avtomatiko ga je prav neprijetno poslušati, kako se napreza doseči hitrosti, ki so tekmecem mala šala. Naj pojasnimo. Pod motornim pokrovom je bil 2, 4-litrski 119-kilovatni bencinski motor serije Theta, ki nad aluminijastim blokom skriva celo spremenljivo odpiranje ventilov, saj mu razen večje porabe goriva (beri 13, 3 litra neosvinčenega bencina na 100 prevoženih kilometrov) nismo zamerili nič večjega.

Dokler nismo testirali štiristopenjskega samodejnega menjalnika, ki ima možnost tudi ročnega pretikanja (tako imenovani sekvenčni način, kar pomeni, da za prestavljanje v višje prestave potiskate prestavno ročico proti armaturni plošči, za prestavljanje v nižje pa morate ročico vleči proti sebi), in ugotovili, da se z motorjem le pogojno razumeta. Dokler vozite zelo umirjeno, deluje prenos moči uglajeno in tiho, torej tako, kot bi si želel vsak direktor, ki rad sede za volanski obroč.

Če pa želite od kombinacije motor-menjalnik malce več poskočnosti, vas bo tehnika razočarala. Motor le počasi pridobiva vrtljaje (podobno, kot bi poslušali prestavljanje v sodobnih mestnih avtobusih, ko imate občutek, da drsi sklopka), pri tem pa postane glasen in zato za potnike slišno neugoden. Nato smo seveda takoj prestavili v ’ročni’ način pretikanja, da malce ublažimo mučenje motorja, pa ni nič pomagalo.

Pri polnem plinu se pokaže, da bi Sonata krvavo potrebovala vsaj še peto stopnjo prenosa, čeprav se strinjamo z nekaterimi, da število prestav ni edino merilo dobrega menjalnika. No, že prenos nas je prisilil, da je desna noga postala veliko bolj lahka, umirjena in prav nič zahtevna, nato pa nas je prizemljilo še podvozje. Dokler boste vozili umirjeno, bo delovalo odlično.

Mehko vas bo popeljalo tudi čez tiste luknje, ki so jih izoblikovali tovornjaki, ali pa one, ki jih je cestar Jože pozabil zakrpati po zadnji zimi. In pri tem se bo izkazala tudi zvočna izolacija, ki hrup pusti zunaj potniške kabine. Pri malce zahtevnejši vožnji pa začne Sonata svoj ples, ki ni vedno po želji voznika, saj jo povsem zmedejo hitri zasuki volanskega obroča. Če do takrat niste vedeli, da se vozite v 1, 5 tone pločevine, boste to zdaj zelo nazorno občutili.

Če se spomnimo, kako se je odzivala prejšnja generacija Sonate, lahko mirno trdimo, da je nova veliko boljša, predvidljivejša in udobnejša, a kaj, ko so tekmeci prav tako napredovali. In Hyundai z novo limuzino znova lovi rep druščine.

A prav nič slabe volje ne bo voznik takrat, ko bo s Sonato povsem zapolnil parkirni prostor pred svojim podjetjem. Nova Sonata je za 55 milimetrov daljša od predhodnika, hkrati pa se je kar za 30 milimetrov povečala tudi medosna razdalja. Zato ni čudno, da je prostora v notranjosti ogromno (v primerjavi s prejšnjo generacijo je 10 milimetrov več prostora za noge spredaj in kar 30 zadaj! ). Prav tako razvaja prtljažnik z ’vsepožirajočo’ črno luknjo, saj lahko vanjo zatlačite kar 462 litrov prtljage.

Vendar pa do prtljažnega prostora pridete le z uporabo osrednje ključavnice (na obesku), kontaktnim ključem ali z vzvodom v voznikovih vratih, kajti pri Hyundaiju so pozabili na dobro staro - in še vedno uporabno - kljuko. Prav tako voznik ne bo zardeval ob bogati opremi. Testna Sonata nas je razvajala z usnjenimi sedeži, električnim paketom pri šipah in ogledalih, samodejno klimatsko napravo, radiem s CD-jem in kasetnikom, tempomatom, potovalnim računalnikom, množico varnostnih blazin, izklopljivem ESP-jem itd. Da, v Sonati se bo umirjen voznik dobro počutil!

Za konec lahko rečemo, da pri Hyundaiju napredujejo z velikimi koraki (Tucson in Getz sta med boljšimi v svojih kategorijah), a pri Sonati se še vedno učijo. Recimo, kot bi Prešeren spisal odličen uvod, a slab zaključek svojega Sonetnega venca. Oziroma, če malce pošpekuliramo, mogoče pa pri Hyundaiju potrebujejo le tako motivacijo in inspiracijo, ki je Prešernu navdahnila Julija? Zato bodo morali predstaviti še kakšno generacijo Sonate, da bomo zahtevnejši evropski vozniki zadovoljni.

A verjemite, takrat s tako opremo ne bo več stala le dobrih pet milijona tolarjev!

Aljoša Mrak

Foto: Aleš Pavletič