Kia Cerato 1.5 CRDi H/B

Čeprav predvsem s svojimi prototipi pri Kii napovedujejo naskok na višje cenovne razrede (za vzor jim je menda kar Audi), je trenutno stanje še vedno takšno kot že nekaj let: Kia je zvečine avtomobil, ki ponuja solidno kombinacijo tehnike, oblikovanja in opreme za sprejemljiv denar. Ali drugače: veliko avtomobila za malo denarja.

Gledati zviška kljub temu ni priporočljivo; tudi pri Kiah je napredek opazen na vseh pravkar naštetih področjih. In Cerato je dober primer, saj ni elementa, ki bi kazal na stopicanje na mestu ali celo na nazadovanje.

Prav potiho je Cerato na našem trgu že precej časa, ampak šele z drugo karoserijsko različico je, ker smo topogledno Slovenci zelo podobni Evropejcem, postal zares zanimiv. Petvratna kombilimuzina je morda (ker so okusi zelo različni) ’manj žlahtna’ od klasične štirivratne limuzine, je pa približno enako lična, a (česar menda ni treba posebej razlagati) krepko uporabnejša. In če smo že pri videzu: da nosi italijansko zveneče ime, sicer nič ne pomaga, ne moremo pa oblike karoserije uvrstiti med manj všečne. Trendna morda res ni, je pa povsem korekten izdelek in povsem dostojen, da mu med dražjo in nasploh žlahtnejšo konkurenco (recimo na parkirišču) ni treba biti nerodno. Tudi tistemu ne, ki se mu približuje, ga odklene in sede vanj. In seveda odpelje.

Tista cenovna razlika je veliko opaznejša znotraj. Da ni prestižne sorte, dobi človek občutek takoj, ko sede vanj, gre pa pretežno za stvari, ki ne vplivajo na uporabnost: za notranje poteze, barve in predvsem materiale. Merjenje na specifičnega kupca je jasno opazno tudi na elementih upravljanja: merilniki, denimo, so veliki, čedni, a nič kičasti, dobro berljivi, a preprosti. Tudi stikala ne kažejo oblikovne izvirnosti, so pa zvečine pri roki in dovolj veliki, da se težko zmotite, ko hočete na katero od njih pritisniti.

Povsem izstopa radijski sprejemnik. Če se zataknemo le pri upravljanju: gumbov (in seveda funkcij) je ogromno in vsi so filigransko majhni. Povsem nasprotno torej kot preostali del notranjosti. Vzrok je jasen: radijski sprejemnik je naknadno vgrajen in takšen, kot je, neprimerno izbran, ker se ne sklada s preostalo notranjostjo. Tudi z videzom ne. Toda izbira avdiosistema je prepuščena lastniku, z volanskim obročem pa ni povsem tako. Ker je dokaj velik, tanek in plastičen, ni prav prijeten za uporabo, pa tudi sedeži bi lahko bili boljši. Zamerimo jim občutek med sedenjem, res pa je, da zagotavljajo dovolj bočnega oprijema med vožnjo in da na daljši poti niso utrujajoči.

Da ni treba, da je drag, da je (v nekaterih postavkah) dober ali boljši od dražjih, dokazuje tale Cerato s številnimi uporabnimi predali v kabini (no, manjkata žepa na hrbtiščih sedežev) pa z lepo lastnostjo, da so zadnjemu brisalniku namenili prekinjen in neprekinjen tek, kar boste v svetu avtomobilizma redko našli. In če smo že pri dežju: tipala za dež Cerato nima, so pa vsi brisalniki učinkoviti do največjih hitrosti. Kar tudi ni pravilo pri avtomobilih. In če gledamo s trezno glavo, ugotovimo, da pravzaprav v Ceratu ne manjka veliko; od opreme bi morda pogrešali le nastavljanje zunanjih ogledal s pomočjo elektrike ter potovalni računalnik ali vsaj merilnik zunanje temperature. No, in če koga žuli varnost, bo pogrešal več kot le dve varnostni blazini.

Če boste pogledali pod dvignjen pokrov prtljažnika, ne boste zazijali od presenečenja, saj osnovni prtljažnik ni zelo velik, a ima tri dobre lastnosti: je lahko dostopen, je preproste (in zato uporabne) oblike in s podiranjem zadnje klopi po tretjini ali v celoti ga lahko podaljšate. Nič posebnega sicer, ampak če smo ravno omenili Cerata v limuzinski različici, je to edina bistvena razlika med njima. Notranja prostornost na sedežih, ki se uvršča v lepo sredino, pa je v obeh primerih povsem enaka.

Skoraj v isti sapi s takšno, petvratno karoserijo, je Cerato pridobil še en zelo močan argument: motor. Ki znova dokazuje, da ni treba, da je drag, da je dober ali celo boljši od dražjih. Na prvi pogled sicer morda res ne vzbudi pozornosti, saj se 1, 5 litra v takšni karoseriji ne zdi navdušujoče. Tudi njegovo predgrevanje je precej dolgo in praksa kaže, da ga je mogoče bistveno bolje izolirati proti trušču in tresljajem.

Sploh ker je turbodizelski. Ampak če zmorete to preskočiti, ima dva asa v rokavu: zmogljivosti in porabo. Oboje je sicer spretno dopolnjeno z nenavadno izračunanimi prestavnimi razmerji menjalnika: prve štiri prestave so dokaj kratke (v četrti pokaže merilnik hitrosti okrog 140 kilometrov na uro), peta pa je nenavadno dolga (do največje hitrosti okrog 180 kilometrov na uro), ampak kdor ni pozoren, tega ne opazi - in navsezadnje, le zakaj bi.

Se pravi: motor. Čeprav je prostornina razmeroma majhna in (litrska) moč dokaj velika, je tako prožen, da (’le’) pet prestav menjalnika povsem zadostuje. Nič sicer ne bi bilo narobe, če bi bila v menjalniku še šesta prestava, a kljub temu ni treba pogosto prestavljati, saj je uporaben od malo nad prostim tekom pa do nekaj nad 4000 vrtljaji v minuti. Res pa je, da se v peti prestavi motor zavrti skoraj do rdečega polja (pri 4500) - natančneje do 4200 vrtljajev v minuti, kar bi šesta prestava omilila - pri porabi goriva in pri trajnosti motorja.

Od motornih lastnosti je nekoliko slabša njegova odzivnost, kar daje slutiti, da mu pri dihanju pomaga turbopuhalo (pre)velike vztrajnosti, a gre za neizrazit in zato nemoteč pojav. Najslabšo oceno pa si pri pogonski mehaniki zasluži prav menjalnik, in sicer s svojim značilnim slabim občutkom med prestavljanjem. Če voznik tako zahteva, sicer omogoča hitro pretikanje, a vsakokrat pusti nedoločen, gumast občutek med prestavljanjem in še zlasti ob vsakokratnem vklopu posamezne prestave.

Lastnik, ki mu je takšen Cerato namenjen, bo verjetno le redko preskušal meje, do kod zmore podvozje slediti željam, a velja vseeno omeniti, da je razmerje med udobjem in aktivno varnostjo zelo dobro. Cerato je na mejah predvidljiv, a se ne nagiba izrazito in je tudi na slabi cesti spodobno udoben. Med vsakokratnim preskušanjem zmogljivosti na cesti pa se velja zavedati, da je celotna mehanika, vključno z volanom in zavorami, namenjena lahkotni vožnji in ne surovim dirkaškim rokam.

Ker, veste, pesem za dinar ni tiste vrste, zaradi katere bi dvakrat na dan klical na radio za glasbeno željo. Tudi Cerato ni takšen, da bi ga ponoči sanjal. Ampak če se vidite kot možen kupec in uporabnik in ko seštejete, kaj ponuja, je vredno dvakrat premisliti. Drobnemu tisku v reklamah navkljub.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič