Kia Magentis 2.0 CRDi VGT Executive

O simbiozah, ki vladajo med korejskimi limuzinami in evropskimi kupci, smo povedali že skoraj vse. In tudi tokrat zgodba ne bo skoraj nič drugačna. Že oblika druge največje Kijine hišne limuzine – večji od Magnetisa je le Opirus – pove veliko o tem. Če za trenutek odmislimo zadek in njegove velike luči, ki bi še utegnile pritegniti, za prednji del, predvsem pa za izrazito zaobljena žarometa skupaj z masko med njima tega ne moremo reči. To pa ni edina stvar, ki bo težko prepričala evropske kupce.

Tudi notranjost, če jo pogledamo na hitro, ni zasnovana po evropskem okusu. Marsičesa (raz)vajenih tukajšnjih kupcev ne bo pritegnila že zaradi pretirane sivine, ki vlada v njej, na otip podpovprečnih materialov (za ta avtomobilski razred) in končno zaradi stvari, ki jih je evropska industrija že davno osvojila in vključili v serijsko ponudbo – celo v manjših avtomobilih – v Magentisu pa jih še vedno ni. Na primer tovarniško vgrajenega avdiosistema. Tako bo, če boste hoteli poslušati poročila ali glasbo, za to še vedno moral poskrbeti naknadno (’after market’) vgrajen radijski sprejemnik, kar pravzaprav ne pomeni nič slabega. Dokler vam ga ne odnesejo nepridipravi.

V Sloveniji je, če se za trenutek poglobimo v doplačila, pri Magentisu mogoče doplačati le za tri stvari: paket Executive (nadgradnjo osnovnega paketa Comfort), ki bi mu glede na to, kaj dobite v njem (ESP, TCS, BAS in imitacijo aluminija), lahko rekli tudi Safety, samodejni menjalnik, za katerega boste morali odšteli 300.000 tolarjev, in kovinsko barvo. Zanjo hočejo 72.000 tolarjev.

Ko govorimo o počutju med vožnjo v njem, se ne more povsem primerjati s počutjem v evropskih avtomobilih. Če že, potem je bližje tistemu v ameriških limuzinah tega razreda. Prednja sedeža in zadnja klop so prostorni, vendar nič prijetni za sedenje, ker so ravni. Vzmetenje je mehko in veliko bolj kot vožnji po ovinkastih cestah namenjeno lagodnemu križarjenju po ravninah.

Komandam in postavitvi stikal okoli voznikovega delovnega prostora v osnovi ne moremo veliko očitati, se pa še vedno najdejo malenkosti, ki zmotijo in ki bi jih lahko rešili drugače. To velja tudi za podiranje naslonjal zadnje klopi. Ročic za sprostitev varoval ne boste našli na naslonu klopi, ampak v prtljažnem prostoru. S tem sicer ni nič narobe, saj prtljažnik ponavadi povečujemo šele potem, ko vidimo, da je stvar, ki jo rinimo vanj, predolga. Toda v Evropi smo se navadili to početi iz potniškega prostora, za navade pa vemo, da so železna srajca.

Vseeno pa tako zelo korejski, ali če hočete ameriški in prav nič evropski Magnetis le ni. Kako visoko v Evropi cenimo sodobne dizelske motorje, so v Koreji že ugotovili in le za nas pred leti razvili dokaj sodoben štirivaljnik, s katerim želijo premamiti kupce na stari celini. Da ne bomo predolgo ovinkarili – gre za Hyundaiev 2, 0-litrski agregat, ki ga lahko najdemo tudi v sorodni Sonati. Ta ima vse, kar imajo veliki, bi lahko rekli. Štiriventilsko tehniko, neposredni vbrizg goriva (skupni vod), turbopuhalo s prilagodljivimi koti odpiranja lopatic …

Toda povsem enaka motorja v Sonati in Magentisu vseeno nista. Na našem trgu Sonatin dizel zmore 100 kilovatov (136 KM), Magentisov pa tri kilovate več, kar bi moralo biti na neki način prednost. Pa ni. Zaradi mej, ki so jih določili pri nas za posamezne zavarovalne razrede, boste morali za Magentisa vsako leto plačevati višjo premijo (v osnovi to pomeni približno 30.000 tolarjev več), za to boste dobili nekoliko poskočnejši avto, kar so potrdili tudi rezultati naših meritev (pospeški, prožnost), toda tega izza volanskega obroča ne boste občutili.

Oba motorja se v praksi vedeta precej podobno. Razumljivo, saj govorimo o dveh precej podobnih avtomobilih, kjer za prenos skrbita enaka, v tem primeru šeststopenjska ročna menjalnika. In resnica je, da jima prav veliko ne moremo zameriti. Če že, potem očitki letijo na nenatančen menjalnik (kar je že vrsto let hiba večine korejskih avtomobilov) in ’motorno’ luknjo, ki jo občutite med pospeševanji vsakič, ko prestavite v prestavo višje.

Večina pa bo Magentisu očitala tudi ceno. Dejstvo je, da podobno veliki in motorizirani japonski pa tudi evropski tekmeci niso prav nič dražji. To pa izpodbija nekoč najtršo ’valuto’ korejskih avtomobilov – da v njih dobiš veliko za malo denarja.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič, Saša Kapetanovič