Kratek test: Chevrolet Orlando 2.0D (120 kW) A LTZ Plus

Z obliko Orlanda, tako kot tudi z imenom, ni nič narobe, le da je oboje precej nenavadno. Lahko bi celo rekli, da takšna oblika menda najbolj ugaja ameriškemu okusu, saj v tej številki objavljamo tudi prvi test novega Fiata Freemonta, ki je v svoji izvirni obliki tudi izdelek ameriških oblikovalcev in je Orlandu zelo podoben.

Že na našem prvem testnem srečanju z Orlandom smo opisali vse pomembne poudarke zunanjosti in notranjosti, kar se pri različici s turbodizelskim motorjem in samodejnim menjalnikom ni spremenilo. K nenavadnosti oblike torej ni več kaj pripomniti, spomnimo le, da je Orlandova karoserija priročna, tudi glede preglednosti.

Enako velja za notranjost in razporeditev sedežev. Kupec dobi kar tri vrste oziroma sedem mest za prevoz potnikov, kadarkoli si to želi, saj sta zadnji dve vrsti učinkovito zložljivi; ko ju podremo, nastane popolnoma ravno dno.

Zakaj si snovalci pri Chevroletu niso vzeli dovolj časa, da bi rešili težavo z navojnico, pokrovom nad prtljažnim prostorom, kadar imamo postavljeni dve vrsti sedežev, pa ostaja skrivnost. Vso prednost zložljivih sedežev namreč pokvari prav ta navojnica, ki jo moramo pri uporabi šestega in sedmega sedeža pustiti doma (ali kjerkoli drugje). Pravzaprav prav takšna izkušnja pokaže, da je sploh ne potrebujemo …

Pohvale gredo nekaterim dobrim zamislim glede uporabnosti notranjosti. Odlagalnih prostorov je dovolj, za dodatno presenečenje pa poskrbi pokrit prostor v sredini armaturne plošče. V njegovem pokrovu so upravljalni gumbi za avdionapravo (in navigacijo, če bi bila ta vgrajena). V tem predalu sta tudi vtičnici AUX in USB, a si moramo za uporabo ključkov USB omisliti podaljšek, ker skoraj vsi ključki USB onemogočajo zapiranje predala!

Solidno oceno je treba dati tudi prednjima sedežema, ki smo ju v opisanem Orlandu člani uredništva preizkusili tudi na daljšem potovanju.

Od tistega, kar smo ugotovili v prvem testu, je treba omeniti še podvozje, ki je hkrati dovolj udobno in zanesljivo za varno lego v ovinkih.

Pogonski del s spremembami v primerjavi z dokaj neprepričljivim bencinskim motorjem in s petstopenjskim menjalnikom je tisto, kar nam pri prvem Orlandu ni preveč ugajalo, in smo si od turbodizla kar precej obetali. Najbrž bi bili povsem zadovoljni, če bi imeli na voljo takšnega s šeststopenjskim ročnim menjalnikom (kar potrjujejo bežne izkušnje s to kombinacijo).

Samodejnemu sicer tudi ni bilo kaj očitati, dokler nismo ugotovili, kako je s porabo in z gospodarnostjo. Naše izkušnje so jasne: če želite udobnega in zmogljivega Orlanda, potem je tale naš preizkušeni primerek prava izbira. Če pa vam kaj pomeni tudi primerno majhna poraba goriva, torej gospodarnost kombinacije pogonskega stroja in menjalnika, se bo treba zanesti na ročno pretikanje.

Vsekakor pa je Orlando popravil prvi vtis – gre za soliden izdelek, ki se izkaže tudi z zmerno ceno, vsekakor pa nadaljuje tisto, kar je pred nekaj več kot letom pri Chevroletu začel limuzinski Cruze.

Tomaž Porekar, foto: Saša Kapetanovič