Kratek test: Chevrolet Orlando 2.0D (120 kW) LTZ

Je že tako, da nas večina ne razume, zakaj je potrebnih sedem sedežev. Večštevilčne družine pa si lahko ob takih avtomobilih le manejo roke. Tudi pri Orlandu. Običajno so kupci takšnih avtomobilov tudi manj zahtevni, vsaj kar zadeva obliko.

Veliko bolj pomembni so prostornost, sedežna prilagodljivost, velikost prtljažnika, motorna izbira in seveda cena. Ta je v številnih primerih odločilna, in če za malo denarja dobiš veliko 'muzike', nakup velja za odličnega. Ne trdimo, da je Orlando poceni avtomobil, a v primerjavi s konkurenti in dejstvom, da je njegova opremljenost (lahko) na zelo visoki ravni, je nedvomno vsaj racionalen nakup.

Zagotovo je pohvalno dejstvo, da se lahko sedeži v zadnjih dveh vrstah preprosto zložijo, pri tem pa nastane povsem ravno dno. Seveda se s tem poveča uporabnost Orlanda, saj tako hitro in enostavno ponudi velik prtljažni prostor. V osnovni postavitvi vseh sedmih sedežev je prtljažnega prostora vsega 110 litrov, a ko zložimo zadnji vrsti, se prostornost poveča na zavidljivih 1.594 litrov. To pa je dovolj, da lahko Orlanda uporabimo tudi kot dostavnik. Tudi sicer Orlando ne skopari z odlagalnimi površinami in predali. Teh je dovolj za vso družino, nekateri so tudi izvirni in celo uporabni.

Povprečni uporabnik se zadovolji že z osnovno opremo Orlanda, s paketom opreme LTZ (kot ga je imel testni avtomobil) pa še toliko bolj. Vse opreme je seveda za naštevanje občutno preveč, izpostaviti pa velja samodejno klimatsko napravo, samozatemnitveno notranje vzvratno ogledalo, radio CD MP3 s priključkoma USB in AUX in stikali za upravljanje na volanu, ABS, TCS in ESP, šest varnostnih blazin, električno pomična in zložljiva zunanja ogledala ter 17-palčna aluminijasta platišča.

Še večja prednost testnega Orlanda je bil motor. Dvolitrski turbodizelski štirivaljnik se izkaže s 163 'konji' in 360 Nm navora, kar zadošča za pospešek od 0 do 100 km/h v natančno 10 sekundah in največjo hitrost 195 km/h. Vožnja je s tako gnanim Orlandom preprosta, udobna, in če želite, tudi hitra.

Seveda je treba upoštevati, da Orlando ni nizka športna limuzina, zato je zaradi višjega težišča tudi več zibanja karoserije pri vožnji v ovinek. Malce težavno je lahko tudi speljevanje na slabši ali mokri podlagi, saj obilna zaloga moči ob prehitrem speljevanju izrazi željo po vrtenju pogonskih koles. To sicer prepreči protizdrsni sistem, a je postopek vseeno odveč.

Med testom prvega Orlanda z enakim motorjem smo grajali samodejni menjalnik, tokratni pa jo je odnesel bistveno bolje. Sicer ne gre trditi, da je odličen, saj se med prestavljanjem tudi zatakne (predvsem pri izbiri prve prestave), a to je težava večine povprečnih menjalnikov.

Gledano v celoti pa je upravljanje prestavne ročice dovolj preprosto, da ne povzroča slabe volje. Seveda pa je najpomembnejše dejstvo, da je ročni menjalnik precej bolj prijazen do motorja oziroma do porabe goriva, saj je ta občutno manjša kot pri kombinaciji s samodejnim menjalnikom, ki je bila, tudi na našem testu, občutno (pre)velika.

Besedilo: Sebastjan Plevnjak