Kratek test: Citroën DS5 HDi 160 BVA Sport Chic

A navsezadnje je pomembno, da vzbuja čustva, čas pa tudi ni več takšen, da bi lahko vztrajal pri starih vrednotah, ne da bi jih vsaj prilagodil sodobnim trendom. Zato je debata o tipičnosti zelo filozofska: tipično za današnji čas ali tipično glede na stare vrednote znamke?

DS5 je v marsičem tipičen za današnji čas te znamke: oblikovno posrečen, s skoraj agresivno silhueto, prepričljivim nosom in športnim zadkom, predvsem pa z velikim in dobro opaznim odstopanjem od siceršnjih oblikovalskih načel avtomobilske industrije. In to je morda še bolj opazno v notranjosti (še zlasti takole opremljene različice): prepoznaven slog, veliko črnine, čvrsto usnje, zelo veliko okrasnega 'kroma' in posledično glede na našteto dober občutek kakovosti in prestiža.

Drugačen hoče biti! Majhen in debel volanski obroč je spodaj pošteno prisekan (in zato nekoliko neroden pri hitrem sukanju za več vrtljajev) in tudi pošteno okrašen s kromom. Nad glavami so tri okna in vsako ima električno pomično roletko. Stvar vzbuja svojevrsten občutek. Zadnja šipa je prečno razdeljena in tam zalomljena; da je delilna prečka visoko, je dobra plat, vseeno pa na dober pregled nad dogajanjem zadaj to ne vpliva najbolje. Avdio­naprava priznane znamke Denon pušča odličen splošen vtis, le malo bolj 'zahtevne' skladba, na primer Tom Waits s svojim Shore Leave, se ne sliši najbolje.

DS5 je velik in predvsem dolg, kar bo hitro jasno na premajhnih parkiriščih. Je pa vseeno avtomobil, v katerem je prijetno biti tako potnik kot voznik. Malce se zatakne le pri predalih (še knjižica z navodili mora biti v vratih), ki jih je premalo in večina je majhnih – od vseh je zelo uporaben le tisti med sedežema. Sicer pa se pohvali z dobro ergonomijo in zelo dobrim infosistemom na kar treh zaslonih ter na projicirnem zaslonu za merilniki.

Tega DS5 poganja najzmogljivejši HDi, ki je na voljo. V kombinaciji s samodejnim menjalnikom, ki je dobro povprečje (a ne tudi zadnji krik tehnike – je povprečno hiter in le redko nežno cuka), vedno postreže z dovolj navora, da je vožnja lahkotna in prijetna, nestresna. Celo porabiti zna razmeroma malo: odčitali smo 4,5 litra na 100 kilometrov pri 50, 4,3 pri 100 (manjša, ker je vmes pretaknil v višjo prestavo), 6,2 pri 130, 8,2 pri 160 in 15 pri polnem plinu oziroma pri 200 kilometrih na uro.

V resničnem življenju lahko računate s povprečjem pod devet litrov, če ste za silo zmerni z desno nogo. Volan je pri manjših hitrostih športno tog in natančen, pri večjih pa že bolj mehak in nedoločen, z nekoliko nedorečenim povratnim občutkom. Kljub temu se takle DS5 v kratkih ovinkih kljub dolgemu medosju presenetljivo lepo pelje, v dolgih ovinkih in pri velikih hitrostih pa daje odličen občutek stabilnosti in nevtralnosti.

Še najbolj netipično pri tem DS5 je njegovo podvozje, saj ni hidravlično, ampak klasično, in to celo precej togo. Športno togo. Medtem ko smo za C5 nekoč zapisali, da kuka skozi okna v Ingolstadtu, za (tega) DS5 velja, da mu bolj diši münchenski Petuelring. Vzemite tole, prosim, zelo nežno. Tudi takole opremljen in tako zmogljiv ima namreč pogon spredaj in stabilizacijski sistem izklopljiv le do 50 kilometrov na uro. Je pa tudi tisti Citroën, ki ponuja v svojem velikostnem razredu največ dinamike, prestiža in imidža znotraj te blagovne znamke.

Je torej tipičen ali netipičen Citroën? Ni težko ugotoviti: je oboje. In to ga dela zanimivega.

Besedilo: Vinko Kernc