Kratek test: Dacia Sandero 1.2 16v LPG Ambiance

Pri tem ne mislim le na avtomobile, ampak na številne dobrine, ki nas spremljajo v tem svetu. Nekateri jim sicer uspešno kljubujejo in se jih izogibajo (zavidam jim!), drugi smo podlegli na številnih področjih. Tudi avtomobilskih, a to si lahko štejemo v 'rok službe'. Je že tako, da ko človek okusi nekaj dobrega, je vrnitev nazaj težavna. Z avtomobili je enako.

Čeprav številni pravijo, da so v današnjem svetu in predvsem na trenutni stopnji razvoja že dobri malodane vsi avtomobili, razlike vendarle obstajajo. Avtomobili niso enako veliki, imajo različne motorje in seveda različne cene. Zato so namenjeni tistim, ki imajo veliko denarja, in tistim, ki ga imajo manj. Vse lepo in prav, vsakemu svoje. Vsaj tako je bilo nekoč. Potem je nastopila gospodarska kriza in treba se je bilo prilagoditi. Priložnost je precej dobro izkoristil Renault oziroma njegova nizkocenovna znamka Dacia.

Avtomobili sicer niso navduševali z obliko, tudi oprema je bila skromnejša. Tisti, ki se je za tak avto odločil, je vedel (vsaj upam!), kaj je kupil in kaj lahko pričakuje. Takšnih je bilo vedno več in Dacijin razcvet se je začel. Čeprav so bili v začetku prodajni načrti precej skromni (avti pa namenjeni bolj kot ne nerazvitim državam), so se za poceni avtomobile začeli zanimati tudi v drugih državah. Jasno, svoje je prinesla gospodarska kriza in za razmeroma ugodno ceno se je dalo kupiti nov avto. Tega si še vedno želi veliko kupcev in tudi ideja Dacie je, da kupca prepriča, da si namesto rabljenega avtomobila izbere novega. Tu pa lahko (ni pa nujno) nastopi težava.

Treba je vedeti, da Dacia prav veliko ne odstopa od ideje, s katero je pod Renaultovim okriljem začela novo pot. To pomeni, da so avtomobili še vedno razmeroma ugodni, a tudi bolj skromno opremljeni – čeprav so tudi v Dacii naredili korak naprej in v svojih avtomobilih ponujajo že kar spodobne sodobne bombončke. Tako je bilo tudi s testnim Sanderom, ki je bil dodatno opremljen (ob meglenkah in kovinski barvi) tudi s tempomatom in omejevalnikom hitrosti ter multimedijskim sistemom Media Nav z zaslonom, občutljivim za dotik.

Za vso dodatno opremo je bilo treba odšteti 1.335 evrov, kar sicer ni veliko, nikakor pa ne malo. Sploh Media Nav stane 570 evrov, pri čemer je za kartografijo Evrope treba primakniti še dodatnih 100 evrov. Tu pa nastane težava. Če pri avtu vemo, kaj lahko od njega pričakujemo (in česa ne), je z multimedijskim sistemom drugače. Poleg navigacije (ki sicer deluje dokaj spodobno) ponuja še sistem za prostoročno telefoniranje. Super, varnost je zagotovljena! No, žal ne. Morda je kriva avtocesta Ljubljana–Maribor, ampak pogovarjati se prek sistema Bluetooth je misija nemogoče. Prvič (in tega se mora vsak kupec Dacie z bencinskim motorjem zavedati) je motor pri avtocestnih hitrostih nadpovprečno glasen, drugič pa zato, ker sistem Bluetooth ne deluje dovolj dobro. Tako je prostoročno telefoniranje skoraj nemogoče, ker če je zveza že vzpostavljena, je pa glasnost motorja prevelika, da bi bil pogovor prek Bluetootha sploh mogoč.

Mogoče bo kdo rekel, da tako pač je, ker je vsa dodatna oprema poceni. Morda, ampak dejstvo je, da je za to, kar ponuja, še vedno predraga in je zato bolje kupiti nič kot pa, da je to slabo. Dacia Sandero brez Media Nav sistema je povsem dovolj. Drugače je z motorjem: 1,2-litrski bencinec s 72 'konji' ne ponuja čudeža, a če vas glasno delovanje ne moti, je lahko vožnja povsem običajno hitra. V primeru testnega avta je motor zaradi oznake LPG ponujal dodano vrednost – pogon na plin. Med vožnjo lahko izbiramo pogonski vir, na plin preklopimo ročno (ob stikalu so tudi diode, ki kažejo na stanje polnosti posode), če plina zmanjka, sistem samodejno preklopi na bencin. Z obema energentoma je doseg avtomobila seveda precej daljši, ugodna pa je tudi poraba.

Ker avto nima potovalnega računalnika (ne pozabite, Sandero je nizkocenovnik, ki je lahko vaš že za 7.100 evrov), smo merili porabo goriva ročno, s točenjem. Če lahko bencinsko posodo z nekaj vztrajnosti napolnimo do vrha, je s plinsko malo težje. Vseeno, za sto prevoženih kilometrov na bencin smo porabili 5,96 litra bencina, vožnja na plin pa je zahtevala 7,11 litra. Preračunano stane sto kilometrov vožnje na bencin 8,5 evra, na plin pa zgolj 5,21 evra. Temu se res lahko reče dodana vrednost in tisti, ki zmore in zna uživati v Dacii, bo lahko tako krepko prihranil. Če bo pri tem izpustil sistem Media Nav, še toliko bolj. Ne nazadnje sodobne prenosne navigacijske naprave ponujajo tudi prostoročno telefoniranje, pri čemer delujejo veliko bolje. Pa še cenejše so.

bese­di­lo: Sebastjan Plevnjak