Kratek test: Dacia Sandero dCi 90 Stepway

Saj vem, kaj boste rekli: takrat si mlad in neumen. Pa ni res. Mlad že, neumen pa nikakor ne, prej bi rekel neobremenjen. Potem ti spomini prikličejo najlepše trenutke tvojega življenja in si misliš: hudiča, saj ni potrebno veliko, da si srečen.

Vir te sreče je nedvomno skromnost, nezahtevnost. Dacia Sandero me je spom­nila na tiste čase, ko nam je bilo ­pomembno le, da ima avtomobil štiri ­gume (nadomestna je bila že prestiž) in vsaj približno delujoč motor in menjalnik.

Da smo skratka lahko prišli na žure, kjer smo se nekaj let zapored na spoznavnih večerih in brucovanjih srečevali eni in isti. Seveda je bila že pot tja in nazaj podvig, po možnosti šest ali sedem oseb v enem avtomobilu, kar ni bilo vedno všeč gospodom v modrem.

Sandero Stepway je nedvomno lep avtomobil, čeprav ga je treba gledati z neobremenjenimi očmi študenta. Ima vse osnovno, recimo ABS, dve varnostni blazini (sovoznikova kot dodatna oprema), klimatsko napravo, radio, celo aluminijasta platišča so mu nataknili. Bolj kritični pa bi takoj opazili, da nima potovalnega računalnika, da lahko o zunanji temperaturi samo ugibaš, da radio nima volanskih ali obvolanskih tipk za varnejše upravljanje ter da je stabilnostni ESP pobožna želja. Po Avtomagazinovih kriterijih je to potencialno nevaren avtomobil, zato bi mu pri ocenah verjetno odbili kar precejšen šopek točk.

Toda ali je zaradi tega slab avtomobil – kot osnovno prevozno sredstvo? Ne, še vedno je precej udobnejši kot avtobus ali vlak. Sedi se razmeroma dobro, kakovost je na zavidljivi ravni, motor do 130 km/h tiho mrmra svojo turbodizelsko melodijo. Če imate lahko nogo, vas bo razvajal z majhno porabo goriva (hudiča, še mi smo porabili le 4,8 litra na 100 prevoženih kilometrov) in nezahtevno uporabo, kar lahko pripišemo tudi mehkemu petstopenjskemu menjalniku. Prav pomanjkanje šeste prestave (ali nekoliko 'daljša' peta) bi pot­nike rešila hrupa, ki postane na avtoces­ti moteč. Takrat se 1,5-litrski turdodizel namreč vrti že s 3.200 vrtljaji, kar je malce preveč za udobno avtocestno potovanje. Prostora na zadnji klopi je dovolj, prav tako ti priraste k srcu prtljažnik, še celo pritrdišča Isofix so lažje dostopna kot pri marsikaterem prestižnejšem avtomobilu.

Od kod torej nižja drobnoprodajna cena? Na začetku zaznaš samo trpežne materiale, ki niso vedno najlepši ali najprijetnejši (plastična prestavna ročica), ali kakšen kos pločevine, ki je pri drugih avtomobilih odet v mehko prevleko. ­Potem sčasoma opaziš, da je merilnik vrt­ljajev tak kot v bencinskem bratu (skala je nam­reč do 7.000 vrtljajev, naš testni Sandero pa je mukoma prilezel do 5.000, kjer pa je bil zgolj glasen), da nima prikaza zunanje temperature (zelo dobrodošlo v zimskih časih predvsem zaradi varnosti) in da moraš pri mokrenju šip vključiti še brisalnike, ki se sicer pri drugih avtomobilih samodejno. No, pa še Romuni jih menda poceni delajo.

Kaj torej manjka skromnemu študentskemu življenju? Nič, ker drugega takrat pač ne poznaš. Kaj manjka Sanderu Step­way? Nič, dokler se ne presedeš vanj iz boljšega avtomobila. Če zanemarimo nekaj varnostni pomanjkljivosti, mu v ­resnici nič ne manjka.

bese­di­lo: Aljoša Mrak, foto: Matevž Hribar