Kratek test: Fiat Sedici 2.0 Multijet 16v 4x4 Emotion

Sedicija v osnovi poznamo že precej dobro. V Fiatu so se odločili za precej močno reklamno kampanjo, saj so ga predstavili tik pred olimpijskimi igrami v Torinu, kjer je nastopal kot uradno vozilo. Japonska in italijanska miselnost in dojemanje avtomobilskega trga sta popolnoma različna, zato je še toliko bolj presenetljivo, da so si prav pri Sediciju segli v roke. Namreč, avto je plod italijanskih oblikovalcev (Giugiaro) ter japonske tehnologije in zasnove (Suzuki).

Spomnimo se, Suzuki je z modelom SX4 oral ledino na našem trgu, saj je Fiat precej zamujal. Toda imeli so asa v rokavu, saj je bilo le pri Fiatu možno dobiti dizelsko gnano različico tega avtomobila.

Prejšnji, 1,9-litrski dizel je naredil prostor novemu, motorju 2.0 Multijet. Zdaj motor iz sebe iztisne 99 kW moči ter zavidljivih 320 Nm navora že pri 1.500 motornih vrtljajih. V praksi to pomeni, da boste brez razmisleka in prevelikega opletanja s prestavno ročico potegnili recimo v prehitevanje. Tudi v klanec. Kar poglejte si rezultate naših meritev prožnosti.

A če se vrnemo k igri številk ... Dizelski Sedici je od bencinskega (pri opremi Emotion) dražji za dobrih 4.000 evrov. In če pustimo morebitno naknadno prodajo avtomobila, Eurotaxe ter stroške vzdrževanja ob strani, bo potrebno ogromno število kilometrov, preden se nam račun izide v korist dizla. Seveda velja izpostaviti, da pri obračunu nismo upoštevali vseh prednosti dizelskih motorjev v primerjavi z bencinskimi. Torej zgolj matematika.

Je pa na splošno Sedici s stališča vzdrževanja precej prijazen do denarnice. Suzukijeva preverjena tehnologija, dobra izdelava in zadovoljiva kakovost materialov so recept za majhne vzdrževalne stroške.

Čeprav navzven še deluje kot tipičen Fiat, se zgodba konča v notranjosti. Kakšna oznaka ali gumb spominjata na italijanski dizajn, vse drugo je plod zamisli Suzukijevih ljudi. Notranjost je urejena, ergonomična in priročna. Precej velike steklene površine dajejo občutek zračnosti, medtem ko so materiali zelo prijetni na otip.

Tudi kakovost izdelave je pohvalna, saj ni nobenih rež in špranj niti občutka bojazni, da bo kak gumb ostal v roki. Obvolanske ročice so malce tenke in razdalje med preklopi zelo kratke. Potovalni računalnik je sila skop, dostop do gumba pri števcih je zapleten, pa tudi enosmerno obračanje funkcij je zamudno delo. Velja omeniti, da nima dnevnih luči, tako da naj vam čim prej pride v kri obračanje stikala ob vsakem vžigu. Tudi odpiranje in zapiranje šip je delno avtomatizirano, saj se ob enkratnem pritisku na gumb odpre le voznikovo okno (medtem ko je treba za zapiranje držati gumb).

Sedenje je optimalno, če le niste nad- ali podpovprečnih telesnih mer. Visokorasli utegnejo imeti težave s sedenjem pod stropom in z volanskim obročem, nastavljivim le po višini. Prostora na zadnji klopi je dovolj, tudi dostopnost je zaradi dovolj velikih vrat olajšana. Osnovna prostornina prtljažnika je 270 litrov, kar ni številka, ki bi jo obešali na veliki zvon. Ko podremo zadnjo klop, dobimo zadovoljivih 670 litrov, a vendarle ob ne povsem ravnem dnu.

Upravljanje šeststopenjskega menjalnika je sila lahko opravilo. Poslušen menjalnik je odlično uravnovešen s pogonskim sklopom. Ta deluje po sistemu, da vklaplja zadnji kolesni par le takrat, ko je treba. S preprostim pritiskom na gumb pa ga lahko v celoti omejimo le na sprednji par koles in morebiti privarčujemo nekaj kapljic nafte.

Dejstvo je, da je Sedici mehki terenec. To pomeni, da z lahkoto zavijemo z asfalta in 'presekamo' kak spolzek travnik. Česa več mu ne dovoljujejo tako karoserija kot vzmetenje, pa tudi gume. Vendar avtomobil ponuja lep kompromis med udobnostjo in vodljivostjo skozi ovinke. Pravzaprav je presenetljivo, da kljub visokemu središču težnosti s tako malo nagibanja kljubuje ovinkom.

Kot rečeno, dizelski motor v nosu je pisan na pločevino temu avtomobilu, saj boste z lahkoto sledili hitremu tempu prometa. A vendar se je treba poigrati s številkami, da pridete do pravega izračuna. Takega, da bo ustrezal vašemu družinskemu proračunu. Štiri tisoč evrov ni malo denarja.

Besedilo: Saša Kapetanovič