Kratek test: Ford C-Max 1.6 TDCi Titanium

Čeprav je težko opaziti, je tale C-Max druge generacije oblikovno v grobem zelo podoben prejšnji, le da ima na karoseriji precej gub in robov, ki jih prej ni imel. A s tem ni nič narobe: limuzinski kombiji imajo namreč že po definiciji takšno karoserijsko obliko in le redkim uspe iz teh okvirov 'uiti', tako kot je to uspelo S-Maxu.

Tako je zdaj C-Max vselej nevaren tekmec evropskemu začetniku tega razreda, Scénicu. Verjetno tudi zato, ker je v osnovi preprost: za prednjima sedežema so še trije posamični sedeži in za njimi večji prtljažnik, kot bi morda pričakovali. Posamični sedeži se preklapljajo (takšni ustvarijo 1,6 metra uporabne nakladalne dolžine) in jih je mogoče izgraditi, a so vzvodi precej trdi in zato nerodni.

V njem je vsega nekako ravno prav: osvetlitve, predalov (žal ni hlajenega), opreme (ves čas pa govorimo o testnem C-Maxu) in učinkovitosti, od klimatske naprave naprej – čeprav sta skrajni reži armaturne plošče brez možnosti zapiranja, iz njiju pa neprijetno piha v podlakti. Neprijetno daleč so tudi navolanski gumbi, gumb za zagon motorja pa je povsem nesmiseln, saj je treba najti ključ za odklepanje vrat, torej bi ga zlahka vtaknili še v volansko ključavnico.

Občutek konca avtomobila izza volana je morda tudi zaradi dinamične oblike karoserije malce popačen, je pa po drugi strani odlično poskrbljeno za vidljivost – z gretjem prednje šipe in prekinjenim in neprekinjenim tekom zadnjega brisalnika.

Dizel je zaradi slabše aerodinamike kot pri – denimo – kombijevski karoseriji kar pametna izbira, se pa ta tule nekoliko športno vede. Morda delno tudi zaradi narahlo dolgega menjalnika samo z navorom ni povsem prepričljiv, zato mu je treba za nekaj več dinamike nameniti tudi več vrtljajev. Zato je tudi malce hitrejše speljevanje nekoliko nerodna reč, dokler se voznik tega ne loti bolj na 'bencinski' način, torej z več vrtljaji.

Merilnik vrtljajev se začne z rdečo pri 4.500 vrtljajih v minuti, a motor v peti prestavi (od 6) le stežka doseže vrednost 4.000. Je pa motor pri stalnih vrtljajih še vedno tipičen dizelski varčnež: podatki z merilnikov pravijo, da porabi v šesti prestavi pri 60 kilometrih na uro 4,4, pri 100 5,3, pri 130 7,3, pri 160 9,3 in pri 190 11,8 litra goriva na 100 kilometrov. Na testu mu več kot 8,7 litra na 100 kilometrov nismo namerili!

Tudi C-Max se pelje kot tipičen Ford: lahkotno in natančno tudi pri velikih hitrostih, a le dokler voznik nežno krmili z volanom. Surove vožnje se brani že sama mehanika, potem pa se hitro vmeša tudi ESP, ki ga ni mogoče izklopiti. Si je pa res težko predstavljati tipičnega uporabnika z družino divjati skozi ovinke. No, človek nikoli ne ve.

Ni pa le mehanika prijetna za upravljanje; prijeten je za življenje v njem, prikupen je na pogled in hkrati je tudi zelo (družinsko) uporaben. Nič čudnega, da je 'varno v sedlu' v tem vse bolj priljubljenem avtomobilskem razredu v Evropi.

Besedilo: Vinko Kernc