Kratek test: Ford Fiesta 1.6 TDCi (70 kW) ECOnetic (5 vrat)

Malce klišejsko razmišljanje ima svoje korenine v Fordovem trudu, da bi bila tudi Fiesta ekološko sprejemljivejši avtomobil. Tako bi lahko bila Fiesta Econetic tudi – zelena.

Če zanemarimo lep napis na zadku, ­boste le stežka ugotovili, da stojite pred najvarčnejšo Fiesto. Zelo pozorni opazovalci bi mogoče opazili manjšo višino, ki je seveda v prid manjšemu zračnemu uporu, in poleti tudi 14-palčne gume z manjšim kotalnim uporom. Ker smo imeli Fiesto na testu pozimi, so bolj grobe gume pripomogle k večji varnosti na snegu in ledu, so pa hkrati terjale nekaj davka pri porabi goriva.

Poznavalci pa boste vedeli, da je bistvo skrito očem. Klasičen 1,6-litrski turbodizelski motor s tehnologijo skupnega voda mora poslušati predelano elektroniko, za mazanje pa se mora zanašati na olje z boljšo viskoznostjo. Menjalnik je na žalost le petstopenjski, vendar so mu dodelili daljša prestavna razmerja. Prvi vtis? Peta prestava je pri večjih avtocestnih hitrostih še vedno prekratka, zato bi tudi Econeticovi Fiesti prav pristajala še šesta.

Zanimivo je, da Fiesta tudi s predelavami ne postane povsem anemična, zato za volanom še vedno nagrajuje voznika s športno noto, ki je tako značilna za Forde. Saj ni potrebno veliko, da je zahtevnejši voznik zadovoljen: natančen in komunikativen volan, ne premehko podvozje in zanesljive zavore. Vse to bela Fiesta ponuja. Močan motor? Ah, to je zadnja zahteva, in 70 kilovatov Fieste Econetic je kljub daljšim prestavnim razmerjem povsem dovolj. Turbopuhalo zadiha že pri 1.500 vrtljajih, pri 2.500 vrtljajih pa bi morali po Fordovih navodilih že prestaviti, če bi hoteli zares izkoristiti tehnologijo in s tem porabiti čim manj goriva.

No, pri Avto magazinu se navodil nismo držali kot pijanci plota, zato smo, upoštevajoč zimske gume in večinoma mestno vožnjo, zadovoljni ugotovili, da je bilo testno povprečje šest litrov, potovalni računalnik pa se je hvalil celo s 5,5 litra. Pravočasni morate biti le z menjalnikom; če zamudite pri prestavljanju (v nižje prestave) in vas ujamejo prenizki vrtljaji (manj kot 1.500), boste takoj opazili, da je 1,6-litrski dizel brez pomoči prisilnega polnjenja bolj kot ne nebogljen. Mrzel je bil tudi malce glasen, drugače pa je bil dober sopotnik. Še najbolj jezni smo bili pri speljevanjih, saj je kombinacija občutljive sklopke, ne najbolj natančnega plina in zaspanega motorja pri kletnih vrtljajih načela kakšen živec. Mogoče pa sta bili stopalki za sklopko in plin le slabo sinhronizirani?

V notranjosti boste takoj opazili kombinacijo rdeče-rjave in črne notranjosti (pravo nasprotje nevtralne barve zunanjosti), ki že tako dinamični obliki doda še nekaj svežine in tehnološkega navdiha. Prav zaradi nove tehnologije so gumbi na sredinski konzoli videti kot velik mobilni telefon. Ah, Fordovci, rešitev še vedno ni najlepša, da o slabši preglednosti sploh ne govorimo. Bi pa v isti sapi pohvalili bogato opremo, saj se ESP-ja, prostoročnega telefoniranja in predvsem gretja vetrobranske šipe zelo hitro navadiš. Hudiča, če bi pri Fordu ponudili še dnevne luči, verjet­no ne bi bolelo, kajne?

Za Fiesto Econetic dvigujemo palec, saj v množici ekološko sprejemljivejših še ved­no ni izgubila tiste mladostne dinamičnosti, s katero se upravičeno baha. Le da zdaj na varčnejši način.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič