Kratek test: Ford Galaxy 2.0 TDCi (120 kW) Ghia

Ni se težko igrati raziskovalca, ko enkrat zlezete v notranjost novega Galaxyja. Poglejte fotografijo s številnimi predali, ki so jih zvito skrili pod strop, pokukajte v drugo vrsto sedežev, ki so vzdolžno pomični, ali v tretjo, katere sedeži se tako prikladno spravijo v dno prtljažnika. Mož­nosti za prevoz potnikov in številnih kosov prtljage je res ogromno, verjetno celo več, kot jih bo povprečni uporabnik Galaxyja kdaj izkoristil.

Medtem ko pri zunanjosti s spremembami niso pretiravali, saj so po mnenju večine LED-diode na zadku in oblikovna svežina maske povsem dovolj za še kak­šno leto ali dve uspešne prodaje, pa so bili v notranjosti malce bolj radikalni. Največ sprememb je na sredinski konzoli, ki je odslej manj futuristična in veliko bolj prijazna do uporabnika z električno krmil­jeno parkirno zavoro in odlagalnimi mesti za pijačo.

Ko smo že pri parkirni zavori: med testom nas je malce zmotilo njeno muhasto delovanje, saj je največkrat zlahka popustila svoj prijem, nekajkrat pa smo jo morali prepričevati. Očitno je najraje parkirana. Medtem ko lahko položaju za volanom in prostornosti na splošno brez kančka slabe vesti prisodimo šolsko petico, pa so nekateri pogrešali vzdolžno pomični zadnji par vrat.

Najprej se nisem strinjal, da bi ga Galaxy res potreboval, dokler se nisem na prenatrpanem parkirišču nakupovalnega centra poskušal izogniti škodi na sosednjih avtomobilih, ki bi nastala zaradi izjemno malo prostora za parkiranje in širokega odpiranja vrat ... Ha, po zelo kratkem razmisleku pa mi je bilo takoj jasno, da se potniki nismo nenadoma zredili in da se parkirni prostori niso skrčili kot perilo pri neprimernem pranju (čeprav so res majhni, narejeni za Fičake in Stoenke!), temveč da je Galaxy res velikan.

Z dolžino 4,82 metra in širino 1,88 metra je prava premikajoča se hiša in tekmeci mu pri napihovanju veselo sledijo, kar pa se na srečo vsaj pri Fordu ne čuti za volanom. Galaxy je še vedno merilo pri natančnosti volanskega mehanizma, prav tako bomo pohvalili dvolitrski turbodizelski motor in hitrost pretikanja šeststopenjskega dvosklopčnega men­jalnika Powershift.

Robotizirani ročni menjalnik, ki ga je Ford naredil skupaj s podjetnem Getrag, pretika hitro in nežno, edina pomanjkljivost je malce neuglajeno delovanje pri speljevanju. ­Toda to ni tuje niti slavnejšemu DSG-ju. Če že primerjamo Forda in skupino Volkswagen, v našem primeru Galaxyja in Sharana oziroma Alhambro, pa lahko opazimo, da je nemško-španska naveza s približno podobno močjo za kakšen liter bolj varčna na 100 prevoženih kilometrov. Nič kritičnega, a razlika preverjeno obstaja.

Od vseh sistemov, s katerimi smo se bahali v testnem avtomobilu, bi vsekakor priporočil dodatno gretje vetrobranske šipe (vredno zlata po ledeni noči!), sistem preprečevanja mrtvih kotov BLIS (dodat­na oprema za 580 evrov) in klimatsko ­  napravo tudi za zadnji del avtomobila.

Čeprav ga glede velikosti tekmeci dohitevajo ali celo prehitevajo, še vedno ostaja prvak v neposrednem komuniciranju z voznikom. Če ne razumete, povem bolj po domače: od vseh 'velikih' se najbolje počuti v ovinkih. Povezava vesolje in radoveden astronom je prav tako logična kot povezava Galaxy in dinamičen voznik. Še vedno ali, bolje rečeno, vedno bolj, če govorimo o dvosklopčnem menjalniku in najmočnejšem turbodizlu.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič