Kratek test: Ford Tourneo 2.2 TDCi (103 kW) Limited

To je stvar marketinga in psihologije; kdo bi si želel peljati ali celo potovati v dostavniku, kar pri Fordu pooseblja ime Transit? Če pa mu nadeneš drugo ime, dobi človek občutek, da so pri njem naredili nekaj več tudi za udobje potnikov.

Pri sodobnih dostavnikih je na splošno tako, da so v marsičem že zelo blizu osebnim avtomobilom, vsaj po lahkotnosti vožnje in ponujeni (dodatni) opremi. Tako preobrazba v bolj osebno vrsto vozila, ki ji rečemo tudi minibus, ni posebno težavna – čeprav s tem ne bi hoteli namigniti, da lahko to stori vsak malo bolj iznajdljiv mehanik doma v garaži. Ravno nasprotno.

Težko si je seveda predstavljati, da bi tole skoraj pet metrov dolgo reč z dvometrskim kvadratnim čelnim presekom kdo kupil za osebno rabo kar tako, razen če nima šestih otrok. Te vrste vozila se dobro znajdejo tam, kjer se ukvarjajo s prevozi ljudi na krajše razdalje, v tujini tovrstnim uslugam rečejo 'shuttle' ali po domače hitri prevozi; ko je ljudi premalo za veliki avtobus in ko so razdalje razmeroma kratke. Pa vseeno si potniki želijo nekaj udobja.

Zato ima Tourneo veliko prostora nad glavami, ogromno tudi za kolena na vseh sedežih, pa tudi prtljažnik je ogromna luknja skoraj kockaste oblike. Dostop do druge klopi je povsem preprost in lahkoten, v tretjo pa se je treba stisniti skozi luknjo, ki jo napravi prekucnjen desni sedež druge klopi – in ta luknja tudi ni prav majhna.

Nerodno je morda to, da ima vsaka vrsta zadaj le po eno lučko in nobenih žepov (no, na hrbtišču prednjih sedežev sta res mreži) predalov ali električnih vtičnic. Verjetno precej bolj pomembno pa je, da ima takle Tourneo učinkovito klimatsko napravo (čeprav ni samodejna) in nad vsakim sedežem druge in tretje vrste po eno režo, ki jih je mogoče posamično odpirati oziroma zapirati ter sukati oziroma usmerjati zrak.

Vozniku in sovozniku so – po drugi strani – namenili veliko predalov, a so vsi preveliki za drobnarije iz žepov. Poleg tega videz armaturne plošče in njene okolice niti približno ne dosega prepoznavne in prikupne zunanjosti, pa še reže so ponekod (pokrov predala) tudi polcentimetrske. In avdiosistem sveti rdeče, merilniki (zaslon potovalnega računalnika) pa zeleno, kar sicer ne načenja nobenega od pomembnih poglavij, lepo pa tudi ni.

Vse drugo je z voznikovega zornega kota vsaj korektno, če že ne zelo dobro. Volanski obroč je sicer dokaj položen, a na lahkotnost vožnje to ne vpliva. Ročica menjalnika je blizu desne roke in po fordovsko zelo dobra, če že ne odlična, krmiljenje je dovolj natančno, motor pa je sploh najboljši del mehanike tega Tournea. Da je glasen, ni kriv sam, ampak njegova izolacija (navsezadnje gre za minibus, in ne za luksuzno limuzino), je pa odziven že od nizkih vrtljajev in voljan vse do 4.400 vrtljajev v minuti.

Siljenje v tako visoke vrtljaje je nesmiselno, saj so zmogljivosti pri pretikanju pri 3.500 skoraj enake, njegov navor pa je tolikšen, da z lahkoto kljubuje tako cestnim vzponom kot obremenitvi vozila. Njegova največja hitrost se zdi majhna, a je tudi res, da jo doseže tudi navkreber ali polno obremenjen.

Sodoben turbodizel je lahko kljub neugodni karoseriji razmeroma varčen, pri uglajeni vožnji porabi le malce nad osem litrov na 100 kilometrov. Vozniku je na voljo tudi način za varčno vožnjo, ki se vklopi z gumbom eco; takrat Tourneo ne gre hitreje kot dobrih 100 kilometrov na uro, pri varčnosti pa mu pomagata še samodejno zaustavljanje motorja pri zaustavitvi vozila in puščica, ki svetuje, kdaj pretakniti navzgor. In ne glede na priganjanje bo motor težko porabil kaj dosti več kot 11 litrov za 100 kilometrov.

To je torej Tourneo, neki Transit, ki je namenjen tranzitnim zadevam potnikov in njihovi prtljagi. Čas ga še ni povozil, je pa vseeno njegove življenjske poti že skoraj konec. Nova generacija prihaja čez nekaj mesecev ...

Besedilo: Vinko Kernc