Kratek test: Ford Transit Kombi DMR 350 2.4 TDCi AWD

Zanimivo, koliko priložnosti se pokaže za uporabo takega vozila, ko pride k hiši. Že prvi konec tedna po tem, ko so mi v uredništvu dodelili tale avtobus, sem bil šofer na prijateljevi fantovščini. Šest se nas je peljalo pa še za tri štoparke (v vsako vrsto po ena) je bilo prostora. Potem smo selili sestro pred začetkom študija, kar tako mimogrede, »ker imaš že ravno prostor«, pa so mi pri obisku prijateljice naprtili cepilnik za drva, da sem ga peljal nekaj ulic stran. Skratka, če se bo pri hiši kdaj znašel Transit ali karkoli Transitu podobnega, bom odprl s. p. in lepo izstavljal račune.

Voznik in osem potnikov so v podaljšani različici Transita razporejeni v tri vrste, torej sedijo v matrici 3x3. Sedeži bi lahko, vsaj vozniku, ponudili več (predvsem ledvene) opore, saj je takle minibus namenjen tudi daljšim vožnjam. To je pravzaprav slaba stran večine dostavnih vozil – zakaj nimajo sedežev, kot jih imajo (dobra) osebna vozila? Le voznikov sedež ima nastavljiv naklon in oporo za desni komolec, privoščili bi ga lahko vsaj še srednjemu potniku v prvi vrsti.

Druga vrsta sedežev je pametno postavljena bolj v levo, tako da je do zadnje, tretje klopi mogoče dostopati tudi brez preklapljanja skrajno desnega sedeža v drugi vrsti in celo pri zaprtih vratih! Med vožnjo naj sicer ne bi hodil po avtomobilu, ampak to lahko pride prav in svobodno sprehajanje pri konkurenčnih vozilih ni pravilo.

Pohvaliti gre tudi preprostost odstranjevanja zadnje klopi, za kar ne potrebujemo nobenega orodja, ampak le dva para močnih rok, saj klop tehta dobrih 70 kilogramov. Po odstranjeni klopi ostanejo štrleča pritrdilna mesta, a tudi te lahko odstranimo z izvijačem torx. Celotno dno je sicer prekrito s trpežno gumo, ki se lahko pomije in je dovolj odporna proti praskam in udarcem.

Tudi za potnike zadaj je poskrbljeno z ločeno klimatsko napravo (upravlja se z gumboma na stropu med prvo in drugo klopjo), saj le prednji zračniki ne bi bili zmožni hladiti celotnega vozila. Pretirane vročine kljub visokim julijskim temperaturam v notranjosti ni bilo, tudi zaradi svetle barve – v črnem bi se verjetno bolj kuhali.

Testnega je gnala najmočnejša različica 2,4-litrskega turbodizla (na voljo sta še 100- in 115-'konjski'), Ford pa v Transitu ponuja celo 3,2-litrski petvaljni turbodizel s kar 200 'konji' in 470 njutonmetri! No, že 140 se jih je izkazalo za zadostno konjušnico, da naložen zmore povsem solidno potovalno hitrost (s 3.000 vrtljajev se vrti pri 130 km/h) in obenem glede na velikost in štirikolesni pogon ni pretirano žejen, saj se je poraba gibala med 10,6 in 12,2 litra na 100 prevoženih kilometrov.

Moč se prenaša prek šeststopenjskega menjalnika (le v drugo prestavo gre včasih z manj dobre volje, sicer je dobro tekoč) na vsa štiri kolesa, a le takrat, ko zadnja zdrsnejo v prazno oz. takrat, ko voznik s gumbom desno od volana vključi stalni štirikolesni pogon. Štirikolesni pogon je namenjen lažjemu naskoku biatlonske ekipe na zasneženo Pokljuko, nikakor pa to ni terenec, saj je razdalja od tal enaka kot pri dvokolesno gnanem Transitu, nevarno nizko pa so vpete predvsem zadnje listnate vzmeti. Ja, listnate – potniki (predvsem zadaj) bodo pri vožnji čez grbine tarnali nad trdim, neudobnim podvozjem. Vozne lastnosti so za tako velik avtomobil sicer dobre, preglednost na vse strani (zadaj so okna, in ne pločevina kot pri dostavnikih!) tudi odlična, pri parkiranju pa pomagajo zadnja tipala.

Serijsko je opremljen s tritočkovnim varnostnim pasom na vseh sedežih, ima ABS z EBD, dve varnostni blazini, ogrevano prednje steklo in električno pomični prednji šipi, radio z obvolanskim upravljalnikom in štirimi zvočniki, dodatno pa je imel testni avtomobil še tipalo za dež, klimo zadaj (1.077 EUR), visoka bočna vrata, potovalni računalnik (skupna povprečna poraba, zunanja temperatura, doseg, prevoženi kilometri) in še nekaj malenkosti, kar je skupaj naneslo za 3.412 evrov doplačila.

Za 50 tisočakov bi lahko kupil Mitsubishija Lancerja Evolution, Mercedesa CLK 280 ali pa BMW-ja 335i Coupe. Verjeli ali ne – raje imam tegale, saj lahko peljem pet prijateljev in dva motocikla hkrati.

Matevž Hribar, foto: Matevž Hribar, Aleš Pavletič