Kratek test: Hyundai ix35 2.0 CRDi HP Premium

Takšno oznako sicer uporablja konkurenčna znamka, Ford, a če pogledamo, kako se v zadnjem času lotevajo avtomobilskih zasnov pri tej največji korejski znamki, se zdi, kot da jim je na neki način tudi Ford dober zgled. To navsezadnje močno velja tudi za ix35, ki se na skoraj vsak drugi pogled zdi, kot da je neposredni sorodnik Fordove Kuge.

Če se sicer zunanjosti ix35 bolje posvetimo, opazimo kar precej drugačnosti v primerjavi s Kugo, a v osnovnem obrisu se zdita res podobna. Pa to ni nič narobe, ne za Ford ne za Hyundai. Seveda sta Kuga in ix35 'mehka' terenca, kot nekateri radi rečejo malo manjšim, bolj za vožnjo po utrjenih cestnih podlagah zasnovanim in visoko od tal nasajenim dinamično oblikovanim kombijem. Ko v tale zapis mešam tekmeca, Kugo, mi namreč spomin uhaja pol leta nazaj, ko smo preizkušali prav tako najbolje opremljeno in motorizirano različico tega modela. Močan turbodizelski motor in skoraj popolna oprema, tudi s samodejnim menjalnikom, sta skupni značilnosti obeh.

Hyundai pa je vsaj v treh najopaznejših zadevah še malo presegel Forda: z motorjem, ki ima 15 kilovatov večjo moč, z menjalnikom, ki je za odtenek bolj prepričljiv (pa čeprav ima korejec običajno 'avtomatiko', Ford pa uporablja dvosklopčno tehnološko rešitev), in s streho iz zatemnjenega stekla, ki je tudi pomična. Za Hyundaia skupaj odštejemo tudi nekaj manj denarja, kar gre najbrž predvsem na račun individualne dodatne opreme v Kugi.

Z ix35 bi lahko bili povsem zadovoljni, če ne bi na estetsko počutje, ko vanj sedemo, malenkostno le vplivala dodatna oprema. Rdeče-rjavo usnje, v katero so bili odeti sedeži, se zdi iz neke druge zgodbe …Ampak ix35 prepriča zaradi vsega drugega. Že videz karoserije je privlačen, in čeprav bleščeča bela barva avtu daje lep videz, zagotovo ne spodbuja k vožnji po brezpotjih. Enako velja za velika kolesa s privlačnim dizajnom kolesnih obročev. Podobno prepričljiv je tudi pogled izza volanskega obroča, merilniki in sredinska konzola so pregledni in naravnani tako, da se zdi vsak gib s prstom do upravljavskega guma povsem samoumeven.

Tudi prostornost ix35 je pravšnja, za 4,4 metra dolg avtomobil dobra. Položaj na sedežu za volanskim obročem tudi malce otežuje usnjena podlaga, saj oprijem (beder in zadnje plati) ni tako dober kot pri tistih s tekstilnimi prevlekami. Zimske težave pa premaga učinkovito gretje obeh prednjih sedežev. Pod skoraj 600-litrskim prtljažnikom najdemo pravo nadomestno kolo, kar je dandanes že prej izjema kot pravilo. Povečljivost na več kot 1.400 litrov se zdi dovolj za večino običajnih prevoznih potreb.

Dvolitrski turbodizelski motor povzroča Hyundaievim vodilnim veliko sivih las. Ne zaradi kakovosti, vzdržljivosti, dobre moči in še boljše prožnosti, ampak zaradi tega, ker je zmogljivost korejske tovarne, ki te stroje dobavlja v evropsko tovarno v Nošovice na Češkem, veliko premajhna, da bi zadovoljili povpraševanje vseh Hyundaievih kupcev!

V najmočnejši različici, ki je bila s sodobnim šeststopenjskim samodejnim menjalnikom nameščena v našem preizkušenem primerku, prepriča predvsem z zmogljivostmi in s prožnostjo. Zato pa zvočno ozadje delujočega motorja ne prepriča vedno, v nižjih vrtljajih se zdi še kar tih, če je voznik nestrpen in hoče hitreje napredovati, pa je motor hitro v višjih vrtljajih in preglasen. To lahko pri ročnem menjalniku še nekako preprečujemo (s predčasnim menjavanjem v višje prestave), samodejnemu pa te vaje ni mogoče privzgojiti, čeprav se z elektroniko dokaj dobro prilagaja siceršnjemu načinu vožnje.

Avtomatika je tudi tista, ki precej pokvari sicer dokaj solidne varčevalne zmožnosti zelo zmogljivega turbodizla. Kakšnega posebnega haska (beri: zmanjševanja porabe) si tudi od gumba z oznako ECO ne moremo obetati, se pa občutno zmanjšajo zmogljivosti.

Hyundaiev štirikolesni pogon je dokaj preprost. V primeru potrebe se brezstopenjsko spreminja do razmerja 50 : 50 na oba pogonska para koles, pomagata pa lahko tudi dve zapori. Prva je priklopljiva in 'zaklene' enakomerno porazdelitev moči (pol-pol) na oba para koles in se samodejno izklopi pri večji hitrosti (kot 38 km/h), druga je samodejna in skrbi za prečno prilagajanje prenosa moči na zadnji gnani kolesi.

Tokrat se zavestno ne bomo osredotočili na naštevanje vse opreme, ki se je z nami vozila v preizkušenem Hyundaiu. Bilo bi je za nekaj odstavkov in je za običajne potrebe že skoraj popolna. Kdor se bo odločal za nakup tega napol mestnega terenca, se bo tako in tako moral resno poglobiti v cenik in seznam opreme ix35. Tudi zato, ker je podobno Hyundaievo maksimalen avtomobil lahko najti že za nekaj manj evrov, če se nekateri, manj potrebni opremi na seznamu – odpovemo.

tekst: Tomaž Porekar foto: Aleš Pavletič