Kratki test: Mini John Cooper Works

Bil je skoraj popoln teden, meni pisan na kožo. Najprej sem malce slabe volje oddal Renaulta Clia RS Trophy, nato pa se čez kakšen dan potolažil s prevzemom Minija John Cooper Works in se z njim takoj odpravil na Raceland. Da se spoznava. Mini JCW je edini Mini, ki ima dvolitrski bencinski turbomotor.

Moči je ogromno, saj se podatki kitijo s kar 231 'konji', na testu pa smo, zanimivo, dobili različico s samodejnim šeststopenjskim menjalnikom. Nikar ne zaženite panike, saj ni tako hudo, kot bi dejali na prvi pogled. Menjalnik lahko tudi ročno upravljamo prek uporabnih obvolanskih ušes ali prek prestavne ročice, ki ima seveda dirkaško prestavno shemo. V voznem programu Green je menjalnik v samodejnem načinu prav krotek, v programu Mid je že bolj pogumen, v programu Sport pa motorne vrtljaje priganja čisto do rdečega polja. Da ne bo nesporazumov: dela tako hitro in tekoče, da pravzaprav nisem pogrešal niti ročnega niti dvosklopčnega.

Če niste ravno ljubitelj telovadbe desne roke, si kar omislite ta pripomoček za skoraj dva tisočaka doplačila, saj je Mini ne nazadnje še vedno mestni avtomobil. In če se pri BMW-ju oziroma Miniju radi hvalijo, da je Mini premijsko vozilo, lahko to mirne vesti potrdim. Infozabavni sistem je vrhunski, saj smo se razvajali z projicirnim zaslonom, zvočniki Harman Kardon, uporabno navigacijo in celo slovenščino v izbirnikih. Vse novosti, ki jih je bil deležen novi Mini, so seveda plus tudi pri najmočnejšem John Cooper Works. Merilnik hitrosti in merilnik vrtljajev sta priročno pred voznikom, navigacija in druga infozabavna šara pa se je preselila na velik osrednji zaslon, ki je zgodovini v prid še vedno okrogel.

Edina pomanjkljivost notranjosti je bila pisana osvetlitev, saj Mini JCW spreminja barvo okrog osrednjega zaslona. Za moje pojme skoraj preveč kičasto, toda dopuščam možnost, da se staram. Toda očitno nisem še prerastel veselja ob možnosti, da lahko preizkusim žepni dirkalnik, kot ponavadi prevajamo znano angleško frazo 'pocket rocket'. S Cliom Trophy sem na Racelandu dosegel 15. čas in ni vraga, da ne bi z Minijem ta čas presegel. Potem pa sledi razočaranje, saj je bil Mini povsod, le v smeri poteka steze ne.

Pogled na gume je razkril skrivnost: medtem ko je imel Clio RS Trophy nameščene športne gume Michelin Pilot Super Sport, so Minija obuli v gume Pirelli P7 Cinturato. Kako, prosim? Na najbolj športnega Minija so namestili touring gume, ki se hvalijo z nizko porabo goriva. Zato je Mini dosegel šele 49. čas in krepko zaostal za predhodnikom, ki še vedno zaseda 17. mesto. Da, prav imate, tudi predhodnik je imel primerno obutev za tako zmogljivega športnika, saj je bil z gumami Dunlop SP Sport 01 kar sekundo in pol hitrejši. Dejstvo je namreč, da tudi jamajški atlet Usain Bolt ne bi popravljal rekordov na atletskih stezah s hišnimi copati, kajne? Slaba tolažba v tej zgodbi je le, da je bil Mini JCW varčnejši za 1,3 litra na našem normnem krogu, kar lahko pripišemo tudi gumam.

Oba pa porabita več kot deset litrov, zlahka tudi 11 ob težki desni nogi. Elektronska delna zapora diferenciala dela tudi pri izklopljenem ESC-ju, Brembovih zavor pa tudi zaradi slabših gum sploh nismo polno zaposlili. Zanimivo je, da ima Mini JCW do 200 kilometrov na uro klasične črtice, od 200 do 260 pa te zamenja karirasta zastava. Lepo. Pokanju iz izpušne cevi pa se nisem mogel upreti, čeprav je bilo treba vedno znova spremeniti vozni program v Sport. Takrat se prikloniš avtomobilu, neizmerno uživaš v vožnji in pozabiš na majhen prtljažnik, pisano armaturno ploščo ali skoraj še enkrat višjo nabavno ceno kot pri tekmecih.

bese­di­lo: Aljoša Mrak  foto: Saša Kapetanovič