Mini je postal cenovno dosegljiv(ejši)! A na račun česa?

Novodobnega Minija bi vsekakor hotel imeti v svoji avtomobilski kolekciji, kjer bi bili na primer še Volkswagen Beetle, Mercedes-Benz G, Citroën DS … in še nekaj drugih avtomobilov, zapisanih v zgodovino z velikimi črkami. Verjetno ne bi smel manjkati tudi zato, ker sem v poznem najstniškem obdobju zavidal frajerjem, ki so ga imeli, in upal, da bo britanski malček postal tudi moj prvi štirikolesnik.

Torej, trivratni Mini One je zdaj namenjen tistim, ki so po njem vedno hrepeneli, pa si ga niso mogli privoščiti. V primerjavi z imenitnejšim Cooperjem je seveda kar nekaj razlik, začenši z motorjem. Še vedno je to prostorninsko razmeroma velik bencinski 1,5-litrski trivaljnik s prisilnim polnjenjem, vendar tokrat le s 55 kilovati oziroma s 75 »konji«, kar se sicer ne sliši zelo obetavno, vendar Mini s 1.188 kilogrami tudi ni zelo težak. No, morda je pomembnejši podatek o navoru, ki ga je na vrhu krivulje pri 1250 vrtljajih 160 njutonmetrov.

Prevedeno v občutke – dovolj za sproščeno in zmerno dinamično vožnjo, a premalo za agilno igrivost, ki bi pristajala karakterju tega avtomobila. Predvsem se to pokaže, ko se začne cesta zložno vzpenjati in motorju povzroči pohajanje sape – takrat je treba hitro intervenirati s prestavljanjem navzdol, a tudi to ne zaleže vselej. Za vsaj nekaj dinamike je pač treba motorček kar vrteti. Podvozje vozniku sicer dovoljuje dobršno mero agilnosti, celo norčavosti v ovinkih, kjer sem sicer začutil rahlo nestrpno nemirnost sprednjega dela, vendar je krmiljenje tako natančno in s toliko informacijami, da so hitrosti lahko res velike.

Vse drugo je (skoraj) tako, kot je bilo v trivratnem Miniju že doslej. Potniška kabina daje vtis natančne izdelave, večina površin je obložena z mehkimi materiali in zato ni nadležnih škripajočih in ropotajočih zvokov. Za voznika in sovoznika na sprednjem sedežu je prostora na pretek (vključno z razmikom med glavo in streho), seveda pa je sedežni položaj precej nizek in kobacanje iz avtomobila je za manj gibčne že skoraj podvig. Sprednja sedeža sta udobna z dovolj tistega športno utesnjenega občutka, za ustrezno namestitev za volanom tudi ni potreben poseben trud.

Tudi upravljanje novega komunikacijskega sistema je s stikalom na sredinskem grebenu, z navideznimi stikali na zaslonu in z mehanskimi na volanu razmeroma enostavno. Velik okrogel merilnik je sicer poklon zgodovini, zahteva pa nekaj prilagajanja. Ravno tako kot upravljanje. Precej nerazumljivo pa je, da so od serijske opreme odškrnili navigacijo. In, seveda, treba se je sprijazniti, da je na zadnji klopi komaj kaj prostora za noge, da ni na voljo veliko odlagalnih mest in da je prtljažnik minimalističen.

Ob koncu druženja z Minijem One sem se vprašal, ali ga imajo res zato, da bi privabili več kupcev, ali pa zato, da tiste, ki jih zanese v salon, lažje prepričajo, da se odločijo za boljšega in dražjega. Nimam odgovora.